uros1981 – v ofsajdu, med strelci in med zamenjanimi v 64. minuti
Fundacija Nicholasa Hulota je javnost seznanila z dvema oglaševalskima kampanjama, ki nam sporočata, da so naše usode in usode naših otrok povezane z usodami živali in ohranjanjem biotske pestrosti. Polovica oglasov nas skuša opominjati s svojo toploto, polovica jih vpije »umor!«. Vseh šest si lahko ogledate tukaj.
Vegan Freak, podnaslovljeno Being Vegan in a Non-Vegan World, je knjiga, ki sta jo Bob in Jenna Torres napisala za vse tiste, ki so vegani oziroma jih loči le še korak, da to postanejo. A življenje za tovrstne »čudake« v naši družbi pač ni lahko. Vsej prej kot to, zato sta se avtorja, ki imata tudi svojo oddajo na internetu, odločila, da se od poglavja do poglavja spopadeta s situacijami in ljudmi, ki ti skušajo dopovedati, da je rezanje solate prav tako etično sporno kot klanje živali za prehrano.
Na samem začetku Bob in Jenna razložita, kako sta postala vegana, kje so tičali razlogi za to odločitev in kaj ju je dokončno prepričalo v to, da opustita hrano živalskega izvora in da nehata z ugajanjem njunim kolegom, saj se je velikokrat zgodilo, da sta jedla vse, kar so postavili pred njiju, samo zato da ne bi izstopala. Prav to izstopanje, ki ima podlago v preprostem in sočutnem življenjskem stilu, ki se odreka živalskim produktom zavoljo etičnih razlogov, je največkrat razlog, da ljudje vegana ali veganko označijo kot čudaka ali čudakinjo in to, kot pravita, prav tam, kjer bi se morali le-ti najbolje počutiti – doma, v službi in v krogu družine in prijateljev. Nadalje ob nizanju argumentov za etično veganstvo opišeta, kako postati vegan, kako se odzvati na situacije iz okolja in kako preživeti v trgovini, restavraciji ali na potovanju. Seveda ne manjka opisov situacij, ko ljudje z začudenjem sprašujejo, če sploh lahko kaj ješ (in zakaj ne rib, he he). Situacije, ki so znane vsem veganom in vegankam.
Knjiga, ki jo krasi odlično zasnovana naslovnica, me je mogoče malo razočarala. Predvidevam, da bi vsakega vegana ali veganko, ki gre malo dlje od prebiranja pogosto zastavljenih vprašanj na proveganskih internetnih straneh. Tudi če ste kdaj poslušali kakšnega od njunih podcastov, si lahko predstavljate, da je stil pisanja prav tak kot je stil govorjenja. Dovtipov ne manjka, kar zna biti moteče. Okoli 170 strani, kolikor je knjiga dolga, ne prinese nič pretresljivega, predstavljena je bolj kot ne obnova vseh absurdnih situacij in stvari, ki jih vsak »čudak« tekom časa da skozi. Večina veganov in vegank tudi ve, kje kupiti stvari, na katere stvari je treba biti pozoren in kaj se da vse postaviti na krožnik. Mogoče so še najbolj uporabni viri, navedeni na koncu vsakega poglavja, ki so precej primerni in priporočljivi za nadaljno branje. A za tiste, ki so šele na začetku in morajo vsakič znova odgovarjati na bolj ali manj smešna, neumna in žaljiva vprašanja, bi rekel, da bi lahko bila ta knjiga ravno pravšnja in priporočljiva.
Torres, Bob in Jenna Torres (2005): Vegan Freak: Being Vegan in a Non-Vegan World. Colton, NY: Tofu Hound Press.
Vir: vegan.com
… razbij steklo!
Sliko sem našel nekje na internetu. Ideja se mi zdi precej dobra.
Tisti, ki ne veste, zakaj se gre: obrnite se stran in še naprej verujte v ta sistem …
Vsi si jo predstavljajo, kako doma posluša The Smiths, jaz pa vem, da je globoko v sebi popolnoma enaka kot vse tiste, ki »niso drugačne«. Če pridete ponoči oziroma proti jutru domov, lahko na njenem Last.fm profilu vidite, da posluša glasbo, čeprav ona v resnici globoko spi. Ne čudite se. Nekako si je treba zgraditi lestvice bendov, ki trenutno nekaj veljajo. Danes indie, jutri post rock, pojutrišnjem trip hop. Trije veliki dobavitelji še večjih modnih nategov pomagajo pri sestavljanju imidža. Saj ne da na Myspacu pozirajo, le treba je zgledati kot naslednja priporočena singer-songwriterka. Bedži so po pet evrov. Dobijo se po trije skupaj in so kjut. Saj bi ugasnile luč in pomagale planetu, ampak treba se je naličiti – Meta čaka!
Slika: vir.
Včeraj v Delovi rubriki Svet so ljudje berem, da Brigitte Bardot grozi 15.000 evrov kazni in dvomesečna pogojna zaporna kazen. Takšno kazen zahteva pariški državni tožilec zaradi podpihovanja sovraštva do muslimanov. 73-letna nekdanja filmska zvezdnica je znana po svojih napadih na muslimansko manjšino v Franciji, v preteklosti je večkrat podprla tudi Le Pena. Decembra 2006 se je odločila, da bo pisala takratnemu notranjemu ministru Sarkozyju in odločno zahtevala, da je treba prepovedati navado muslimanske skupnosti, da se pri obrednem zakolu ne omami živali, preden se jih zakolje.
Brigitte Bardot je znana kot borka za pravice živali, čeprav je jasno razvidno, da se zavzema predvsem za dobrobit živali, kar je precejšnja razlika. Sicer je proti lovljenju kitov, proti pobijanju živali za krzno, proti prehranjevanju s konjskim mesom, ampak kar se tiče prehranjevanja s »klavniškimi« živalmi, se pa predvsem zazvema za – poenostavljeno rečeno – večje kletke in »humano« ubijanje. Kar seveda nima kakšnih velikih vez s pravicami živali. Konec koncev, če je žival usmrčena, potem so vse ostale »pravice« nepomembne. Zavzemanje za dobrobit živali je predvsem še ena poteza mesnopredelovalne industrije, da pomiri potrošnike in jih prepriča, da zaradi malo višjih standardov plačajo več. In da lahko nadaljujejo s konzumacijo mesa, saj živali »ne trpijo«. To seveda ni res, ampak o tem sem že pisal.
Problematično v primeru Brigitte Bardot je to, da je protimuslimanska nastrojenost preoblečena v neko lažno zavzemanje za »živalske pravice«, ki stoji na preceh trhlih nogah. Še posebej, ker se ocenjevanje krutosti pri odnosu do »klavniških živali« zreducira le na »zadnji akt« – torej umor oziroma zakol. Celotno življenje teh živali, ki je polno stresa, strahu in bolečin, tukaj ni pomembno, saj bi se sicer podrla slika o »neciviliziranih« muslimanih, ki opravljajo zakole brez omamljanja. Zavzemanje s strani »živalskih aktivistov«, da morajo biti živali pred zakolom uspavane, pomeni predvsem legitimacijo ubijanja za potrebe prehranjevanja, nikakor pa ne povečane skrbi za živali.
Slika: vir.
Ta pesem me spomni na čase, ko sem jo kot srednješolec nadvse veselo prepeval, besedilo mi je bilo kul, vendar je bilo hkrati ironično, da se z njim nisem preveč poistovetil. Razen seveda s tistim delom, ki govori, kaj nočem(o) postati (seems that folks turn into things that they never want). Nekako vsi takrat hočemo odrasti, pred nami so novi cilji, nadaljevanje izobraževanja, srečali bomo še več novih ljudi …
Danes je drugače, besedilo mi vsake toliko časa privre na plano, me spomni na to, da je v svetu, v katerem živimo, skoraj bolje biti zaprt v svoji sobi (I’d rather stay here in my room, nothin’ out there but sad and gloom). Že zdavnaj stvari ne stojijo več tako, kot so takrat v srednji šoli. Kako se odzovem na Ramonse, je odvisno od razpoloženja. Če sem slabe volje, me vsi tisti lepi spomini malo potrejo, če sem dobre volje, me napolnijo z veseljem. Tako je to.
Ni važno. Samo dolgočasni ljudje zares odrastejo, ostali smo mladi do smrti.
Renaultu bi morali podeliti zlato – khm, khm – umetno zeleno medaljo za največje dosežke pri manipuliranju v nagovarjanju potrošnikov in širše javnosti. Neverjetni so, res neverjetni. Z vsako oglasno kampanjo bolj zeleni, z vsako oglasno kampanjo bližje temu, da njihovi avtomobili postanejo takorekoč del narave.
Prejšnji teden v Delu viden oglas je preprosto neverjeten. Novega Megana oglašuje kot sicer ne tako čistega kot tek ljudi, ampak blizu temu. Sploh mi ni jasno, kako si upajo kaj takega! Ciljajo na dejstvo, da tudi ljudje z vsakim izdihov spuščamo v ozračje CO2. Seveda je to res, ampak to še ne pomeni, da lahko zato, ker človek na dan izusti od 0.5 do 0.9 kilograma CO2, brez problema vozimo avto. Zato, ker naj bi bilo skoraj isto in po common sense logiki popolnoma enako (ne)škodljivo. Res sprevržena logika. Kot prvo, oglas nam ne pove, ali je poraba vseh petih tekačev na sliki 112 g/km ali pa to velja za samo enega. Bolj verjetna je seveda prva možnost, ampak to bi moralo biti jasno napisano. Kot drugo, v majhnem tisku piše, da ima Megane izpust od 117 – 191 g/km. Seveda, odvisno od načina vožnje, ampak višja številka 191 je precej visoka in nič kaj preveč okolju prijazna. Daleč od tega. Kot tretje, vsak proizvajalec, ki bi oglaševal svoj naslednji »okolju prijazen avto«, bi moral navesti, koliko ogljikovega dioksida se je sprostilo v ozračje pri izdelavi avtomobila in vseh dodatnih delov in koliko pri prevozu iz tovarne do prodajnega salona. Šele takrat bi se videle razsežnosti onesnaževanja avtomobilske industrije. Kot četrto, vsak dodaten avtomobil na cestah pomeni dodatne zastoje (kar povečuje emisije ogljikovega dioksida), povečano povpraševanje po gradnji parkiriščih (gradnja le-teh povečuje emisije ogljikovega dioksida in uničuje zelene površine) in novih cest (gradnja le-teh povečuje emisije ogljikovega dioksida, uničuje zelene površine in prepolavlja habitate nečloveških živih vrst). In tako naprej.
Vse skupaj je velika prevara potrošnikov in zavajanje javnosti. Prodajalcem avtomobilov se ne gre za okolje, temveč zgolj in samo za profit. Pa tudi, če je treba pri tem uporabljati najbolj zavajujoče prijeme.
Pred kratkim se je v Kanadi začel množični pomor tjulnjev in njihovih mladičev. Lahko bi rekli dvokratno tradicionalen – ker se dogaja vsako leto in ker je v skladu s človekovo tradicijo, ki si živali jemlje kot stvari in se jih poslužuje za svoj užitek, profit in znanstveni razvoj. Pri pobijanju tjulnjev gre predvsem za krzno in zavoljo tovrstnega pobijanja je kanadska vlada deležne številnih kritik, tako doma kot v tujini. Letos so ubili 275 tisoč tjulnjev. Toliko kot je prebivalcev Ljubljane, ugotavlja sosed ateistek. Če približno izračunamo je to za 34375 krznenih plaščev.
Poleg kanadske vlade, ki takšno početje sploh dovoljuje, so v očeh javnosti najbolj osovraženi prav ljudje, ki tjulnje pobijajo s palicami, na katerih so žeblji, jih nato (kdaj tudi žive) odrejo in v snegu pustijo, kar ostane. Takšna so kanadska polja smrti. Ljudje, ki to delajo so označeni kot morilci, kar seveda so, vendar problem ni v njih, temveč v potrošnikih, ki kupujejo krznene plašče in ostale krznene modne dodatke. Oni so naročili umor. Torej, če ne bi bilo potrošnikov, ki kupujejo krzno, tudi ne bi bilo plačanih morilcev. Nadaljujte z branjem ‘Tjulnji in krave’
Neznana umetnica oziroma umetnik izdeluje živali iz odvrženih plastičnih vrečk in jih pritrdi na rešetke podzemne železnice. Ko vlak pridrvi mimo oziroma spodaj, jih (vroč) zrak napolni in postavi v pokončno prežo. Izvirno!
Obvezno si poglejte še filmček:
Upam, da katera od teh prikazni kakšnega mimoidočega, ki si v trgovino ne prinese svoje vrečke in si na blagajni spravi vsak izdelek takorekoč v drugo brezplačno vrečko, tudi šavsne. Kriv si je/bo takorekoč sam …
Vir: link.
Ameriški National Rifle Association je že precej časa nazaj v javnost ušla brošura v pripravi z naslovom Svoboda v nevarnosti. Govora je bilo seveda predvsem o drugem amandmaju k ameriški ustavi, kateremu nevarnost predstavljajo policaji iz New Orleansa, ki so po katastrofalnih poplavah prebivalcem zasegli orožje, organizacija Združenih narodov in aktivisti za pravice živali. Med drugimi. Tudi Hillary Clinton, George Soros in Michael Moore so zraven.
Bilo bi smešno, če ne bi bil znan celoten kontekst, v katerem so se znašli okoljski aktivisti in aktivisti za živalske pravice (green scare!). Označeni kot »domači teroristi« so prvi na listi. Ampak vseeno, v oči so mi takoj padle ženske noge oziroma to, da so neobrite. Seveda veste, kaj NRA hočejo s tem sporočiti. Sicer pa predvidevam, da bi se malokdo od »teroristov za živalske pravice« branil pomoči sove z dinamitom in ostalih na akcijo pripravljenih živali.
Namera NRA je očitna – aktiviste, ki se zavzemajo za živalske pravice in nasprotujejo nehumanemu odnosu človeka do živali (pa naj bo to samo razdeljevanje letakov ali pa osvobajanje živali iz laboratorijev), je treba enačiti s teroristi. Seveda najbolje z umetno ustvarjenimi islamskimi teroristi, torej tistimi, ki so proti Ameriki in Zahodu, ki so proti naši svobodi, ki bi naredili vse, da uničijo naš življenski stil. Nezakonita prisluškovanja, pristranskost sodnikov in sprejemanje posebnih zakonov za posebne čase pridejo zraven v paketu, seveda.
