Moje koncertno leto 2007

Tako kot prejšnje leto, tudi letos gledam vse tja nazaj do januarja, se spominjam obiskanih koncertov in ocenjujem letošnjo žetev. Leto se približuje svojemu bridkemu koncu, petarde in rakete pokajo že kar nekaj časa, potrošniška (pred)praznična mrzlica je zadovoljila trenutno ugodje zmanipuliranih ljudi. Letos sem obiskal kar precej koncertov, upam, da bom tudi v prihodnjem letu našel toliko časa in energije. Tako kot lani, tudi letos pišem samo o koncertih, ki so me najbolj pritegnili in za katere se je splačalo narediti tudi po osemsto oziroma tisoč kilometrov. Ogledal sem si 53 koncertov in en festival s tremi festivalskimi dnevi. Ni malo, bi rekel. Na koncu teksta so po abecednem vrstnem redu navedena imena vseh videnih bendov.

Cash

Takšen je naslov druge* limited edition 7-inčne plošče (serija Square Dance Series) zajebantsko-priredbarskih Me First & The Gimme Gimmes (myspace), ki so svoj zadnji studijski album naslovili Love Their Country in nanj naflopali deset priredb country klasik. Med njimi je tudi Sunday Morning Coming Down, ki jo najbolje poznamo v verziji Johnnyja Casha (sicer je avtor pesmi Kris Kristofferson). Na tej 7-inčni plošči jo najdemo na prvi strani. Na drugi strani pa je še neizdana I Still Miss Someone, prav tako najbolj poznana v izvedbi Johnnyja Casha.

Cashev je bilo natisnjenih 1098, pošli pa so v osmih urah – jaz sem imel precešnjo srečo, da sem dobil svojo kopijo. Že kmalu po razprodaji vseh kopij se je ena prvih prodala na eBayu za trideset dolarjev. Cena na strani založbe, iz kjer se je edino dalo naročiti to ploščo, je bila pet dolarjev. V trgovinah pa se je dalo dobiti še drugo različico te plošče, s to razliko, da je bila v »ring of fire rdeči« barvi in natisnjena v 1910 izvodih.

* od petih

Letalski leti odpovedani zaradi podnebnih sprememb

Lahko bi bilo sicer malo bolje narejeno, ampak ideja je dobra.

Vzeto od tukaj.

Vpliv židovskega fundamentalizma na izraelsko družbo in državo

Takšen je naslov mojega diplomskega dela, ki sem ga uspešno zagovarjal 3. septembra 2007. Sicer sem imel diplomo napisano (že) v začetku junija, vendar so se stvari zavlekle za nekaj časa, tako da sem zamudil zadnje roke za zagovor v juliju. Mentor doc. dr. Milan Balažic je rabil par dni, da je prebral diplomo in dodal kakšen predlog, tudi vso urejanje in preverjanje mi je vzelo presenetljivo veliko časa. Na koncu pa so ostale še tehnične zadeve v referatu.

Diplomo sem pisal predolgo. Če pogledam nazaj, bi jo lahko napisal v pol leta, ampak kaj, ko sem vmes bral vse drugo, na veliko hodil po koncertih, mislil na povsem druge stvari. Ko se stvari ustavijo, jih je težko spet pognati nazaj v tek. Tako je bilo z mojo diplomsko, ko sem po vsaki »pavzi«, po vsakem pardnevnem »odklopu« rabil spet nekaj dni, da sem prišel nazaj v tek. Za distraktorje so se kot pripravni ponujali računalnik, cedeji, knjige, Sobotna priloga, Objektiv, Mladina. Seveda tudi nisem niti malo pomislil, da bi rekel ne, ko je bilo treba kakšno popoldne paziti na nečaka. Dokumenti a la diploma.doc pa so ostajali nedotaknjeni v mapi z naslovom. Potem sem nekje marca končno zagrabil in skupaj zbral vse izpiske, zaznamke, misli. In začel pisati s približno sliko v glavi. Po oddaji in vezavi diplomskega dela ter kasneje še po zagovoru, mi je res odleglo. Vse skupaj me je že precej obremenjevalo.