Mateja Hrastar, urednica Mladinine kulture in družbe, kot kaže ne more iz svoje kože – jasno je razvidno, da ji odzivi ljubiteljev in borcev za pravice živali ne dajo miru. Zdi se, kot da bi bila celo užaljena, ko se ljudje, ki jim za trpljenje živali ni vseeno, odzovejo na prispevke v tedniku Mladina.
Pa gremo po vrsti. V zadnji številki (št. 47; 23.11.2007) se postavi v precej nenavadno pozicijo in zagovarja zoofilijo. Skuša jo celo oblažiti, kajti po njenem so zoofili tudi ljudje, ki svojemu psu zapustijo imetje oziroma se poročijo s kakšnim od ljubljenčkov1. Prozoren manever, ki seveda ne odmakne pogleda od bistva zoofilije, ki deluje na povsem istem vzorcu kot pedofilija. Pri obojem imate namreč odnos, v katerega sta otrok ali žival potisnjena neprostovoljno. Oba sta nedolžni žrtvi, ki se ju za lasten sprevržen užitek poslužuje ali starejša oseba ali človek. Za oboje ni opravičila. Vendar se nam samo prva zdi obsojanja vredna, saj se živali še zmeraj (večinoma) smatra kot stvari, predmete, statistične enote in podobno, ki so na svetu predvsem zato, da služijo človeku za kakršnekoli namene že. In če se kdo tej »ekskluzivni« pravici postavi po robu, se mu očita vtikanje v zadeve drugega človeka, ki ima pravico do ubijanja in zlorabljanja živali. Nemalokrat se to pravico legitimira z zagovarjanjem tradicije.
Prav slednja pa je tudi pri Mateji Hrastar pripravna za obrambo polharjenja. Polharjenje, zato ker je del narodove tradicije in kulture, je po njenem nekaj, kar nas determinira kot nacijo. Pomilovanja vredno! Še posebej, ko to prebereš v tedniku, ki je obče znan po tem, da je na levici in da se ne ustavlja pred tabuji, ki nam jih predpostavljajo kultura, tradicija, navade. Mateja Hrastar se posmehuje argumentom, ki govorijo v prid končanju polharjenja. »Dajte no«, se glasi njen odgovor. S tem si sama skoplje jamo, saj ji bodo naslednjič, ko bo treba napasti zagovornike tradicionalne družine, protigejevske grmadnike in desničarske tradicionaliste, lahko vsi rekli »dajte no«. »Lepo vas prosimo, to je ja del slovenske tradicije, zmeraj je bilo tako, to nas determinira kot narod,« ji bodo lahko odgovorili. Si predstavljate, da bi Marcelu Štefančiču, ko bi ta pisal o ameriškem abolicionizmu in boju proti suženjstvu, odgovorili, da je suženjstvo bilo del južnaške tradicije in da bi morala slednja kot taka obveljati, saj se je prek nje determinira južnaška družba?!
Mateja Hrastar gre naprej in po nežmahovsko borcem za pravice živali očita, da se pred dvema letoma niso oglasili, ko je ona naredila reportažo iz Vietnama, kjer jedo pse, zdaj pa dvigajo glave, ko je govora o polharjenju in zakolu prašiča na Kmetiji. Razlogov ne pozna, si jih pa seveda izmisli za potrebe diskvalifikacije. Ne bi govoril v imenu drugih, samo jaz osebno se v primeru vietnamskih psov ne bi oglasil2. Pa ne zato, ker se mi ne bi zdelo nehumano in nepotrebno, prej zato, ker bi moral potem vsakič, ob vsaki omembi klanja živali za prehranjevanje ljudje, povedati svoje mnenje. Vsakič ko bi videl v Jani recept za kosilo, ki bi vseboval meso, saj konec koncev med prehranjevanjem s psi in kravami ni razlike. Ima kdo v danih razmerah toliko energije? Težko verjamem.
1 torej so pedofili tudi tisti ljudje, ki svojim otrokom ali ožjim mladoletnim družinskim članom zapustijo svoje premoženje?!
2 primerjava polharjenja in ubijanja psov za potrebe prehranjevanja je neumestna, v stilu »mešati jabolka in hruške« …
ebb55b6b530c78e7bf7b487ae218032f



