Preteklo je 365 dni od prvega vnosa na ta blog. 61 prispevkov. 126 komentarjev. 11071 vseh ogledov. Torej malo več kot 30 obiskov na dan. Ali je to malo ali ni, je odvisno od tega, koga vprašate. Kaj preveč se s tem ne obremenjujem. Še posebej zato, ker ne objavljam vsak dan, včasih niti enkrat na teden ne. Bolj šteje to, da mi kdo pove, da je zaradi kakšnega prispevka zvedel kaj novega. Npr. za prispevek o »tableti na pol« mi je kar veliko ljudi reklo, da se jim je ideja zdela dobra in da so jo začeli prakticirati v svojem oziroma domačem gospodinjstvu.
Eno leto je preteklo precej hitro. Vmes sem diplomiral in se vpisal na podiplomski študij. Še veliko ostalih stvari se je zgodilo vmes, a sem se nekako držal načela, da osebnega življenja, kaj se mi je zgodilo, ko sem šel po Čopovi in tako naprej, ne vpletam preveč v ta blog. To delajo že drugi, ki so »drugačni« od »navadnih« ljudi, ki ne pišejo bloga. Tudi že zdavnaj prežvečenih tem se nisem prevečkrat dotikal. Nekako nisem videl smisla v tem. Kdaj pa sem zaradi drugih, pomembnejših stvari zanemaril tudi kakšno temo, ki se mi je zdela zanimiva, o kateri sem hotel napisati kaj več, ampak pač ni šlo. Vmes so bili časi, ko mi je bilo čisto vseeno, če kar nekaj časa nič ne napišem, spet drugič se mi je zdelo v redu, ko sem videl, da je določen prispevek pogledalo kar nekaj ljudi. Včasih me je prav zabavalo, ko sem videl prek kakšnih besednih zvez ali s pomočjo kakšnih besed so ljudje prišli na ta blog. Precej kul se mi je zdelo, ko sem videl, kako visoko so bili oziroma so še določeni prispevki na internetnih iskalnikih. Največ dnevnih ogledov sem imel, ko sem objavil moje videnje prvega slovenskega blogerskega kongresa – 150, zgodilo pa se je seveda tudi, da obisk ni »prilezel« čez številko 10. Jebiga, tako je, enkrat si zgoraj, drugič spodaj (razen če si Barbika). Vsem ne moraš ugajati, vsem ne moreš biti všeč (razen če si Barbika).
Razmišljanja o tem, da bi začel s pisanjem bloga, so se pojavila že takrat, ko je Delo.si uporabnikom omogočil registracijo svojega bloga. Potem je ta ideja za nekaj časa potihnila. Nato sem le prebiral določene bloge, naučil pa sem se predvsem tega, da ni razloga, da dan po popivanju s kolegi napišem, kako smo se ga napili prejšnji dan, v vnos natresem še par insajderskih for in dobim par predvidljivih komentarjev (iz »blogosfere«). Na začetku, ko sem začel pisati ta blog, nisem čisto natančno vedel, o čem bom pisal, hkrati pa sem vedel, da me neka točno določena linija ne sme ovirati. Še posebej zato, ker me zanimajo različna področja. Važen je proces in ne cilj.
Kar tri leta so rabili Beatsteaks, da so izdali novi album. Že leta 2004 izdani Smacksmash je nakazal jasen odmik od pankrokerske srenje, Limbo Messiah pa samo nadaljuje že začeto. Sedaj na megazaložbi Warner Music, ampak zato niti malo manj udarni, samosvoji in presenetljivi. Berlinski kvintet, na čelu katerega ni nikogar, saj vsak član prispeva h skupni podobi. Tako glasbeni kot neglasbeni. Sliši se res obrabljeno, precej klišejsko, ampak drži. Beatsteaks so izdali odličen album. Na njemu najdemo udarne, rokenrolersko podložene komade, ki se prepričljivo odražajo v svojem urejenem trušču. Ritem sekcija je na svojem mestu; bobnar Thomas Götz ubira ritme, ki izvirajo iz ramonsovske preproščine, a ob nespolirani in nezlepljeni produkciji izvenijo zelo samosvoje. Kitare režejo, se ustavljajo, z medsebojno kombiniranostjo ustvarjajo trdne zidove in producirajo umirjene dele. Vokalist Arnim Teutoburg-Weiß pa vedno znova prepričljivo dokazuje, do kam vse lahko seže njegov vokal. Pokaže tudi, da se skupina še zdaleč ni ustavila in da je nadaljni razvoj zagarantiran. 
