Šele danes sem prebral/preletel Delovo prilogo Polet (leto 6, št. 38, 27.9.2007), kjer sem naletel na pogovor s Swamijem (daljše Sri Mahamandaleshwar Paramhans Swami Maheshwarananda), »svetovno priznanim strokovnjakom za jogo in avtorjem sistema Joga v vsakdanjem življenju«. Pogovor se v glavnem dotika vprašanja joge, kaj le-ta sploh je, koliko je stara, kako lahko z njo med drugim skrbimo tudi za mentalno življenje itd. Pogovor pa nanese tudi na vegetarijansko prehrano, ki je eden od temeljev joge v vsakdanjem življenju.
Swamiji opredeli vegetarijansko hrano kot najboljšo v vseh pogledih – zdravstveni in moralni vidik. Zanj in za njegovo družino je meso nečisto, pravi pa tudi, da bi morali biti vsi ljudje vegetarijanci. Ne ustavi pa se samo pri mesni prehrani, temveč tudi pri uživanju jajc, pri čemer izpostavi moralno načelo; »[v]prašanje ni, ali so jajca škodljiva, temveč, koliko pretrpijo kokoši, da dobimo jajce«. Pravi, da »[č]e pojeste eno jajce, ne morete meditirati deset dni«. Vse lepo in prav, ampak, če se že poudarja nekakšne moralne razloge in se govori o trpljenju živali in njihovih pravicah, pri tem pa izpusti konzumiranje mlečnih izdelkov, je to predvsem navadna hipokrizija. Ta izhaja seveda iz indijske kulturne tradicije, iz katere izhaja Swamiji, kjer je laktovegetarijanstvo sprejemljivo, lakto-ovo-vegetarijanstvo pač ne. V vprašanje koristnosti joge se ne mislim spuščati, niti približno pa se ne bi mogel strinjati, da bi bila pridelava mleka, ki ga pijemo »zahodnjaki«, kaj bolj moralno sprejemljivejša od pridelave jajc, s konzumacijo katerih naj ljudje ne bi spoštovali »moralnih zakonistosti ljubezni in zaščite«. Večina tistih, ki so skeptični do joge in ostalih »vzhodnjaških praks«, kot glavni argument navaja, da so »neprimerne« in »neprenosljive«, da niso za nas »zahodnjake«. V tem kontekstu to ni važno, je pa važno, da ideje laktovegetarijanstva ne gre kritično prenašati na naša tla. Znano je, da so »krave mlekarice« podvržene precejšnjem stresu. Znano je, na kakšen način se pridobiva mleko, kakšna je usoda telička, da se krave hrani tudi z hormoni živalskega izvora in da so krave na koncu, ko so že totalno izčrpane, odpeljane v klavnico. Namesto, da bi živele dvajset do petindvajset let, zaradi izčrpanosti umrejo nekje do petega leta in »postanejo« hrana za hišne ljubljenčke.
Swamiji, ki je že leta 1972, pri svojih sedemindvajsetih letih, zapustil rodno Indijo in se s posebno nalogo približati jogo Evopejcem preselil v Evropo, bi to lahko vedel in zavoljo tega »nadgradil« svoje poučevanje. Tako poučevanje joge bi bilo konsistentno z njegovim prizadevanjem za spoštovanje vseh živih bitij in pravic živali, a v danih razmerah pač ni in ne more biti.
Slika: vir.
