Jedrska energija in mit o varnosti in čistosti

Nedavno je severozahod Japonske stresel potres z močjo z močjo 6,8 stopnje po Richterjevi lestvici, poleg sedmih smrtnih žrtev in več sto ranjenih pa je potres poškodoval tudi jedrsko elektrarno Kašivazaki, kjer je izbruhnil požar. Čeprav se je že na začetku govorilo, da je iz elektrarne odtekla tudi voda z radioaktivnim materialom, so lastniki (Tokyo Electric Power Company – Tepco) to zanikali. Kasneje so priznali, da je odteklo nekaj vode, a da tako majhna količina, da ne bi mogla ogroziti okolja. Kar pa spet ni držalo, in tako so par dni po potresu le priznali, da je v okolje odteklo kar 1200 litrov radioaktivne vode, ki je bila za povrh še 50% bolj radioaktivna, kot so sprva sporočili javnosti. V okolje pa sta med drugimi ušli tudi radioaktivni substanci krom 51 in kobalt 60. Japonska ima na splošno precejšnjo nesrečo z jedrsko energijo, saj je ena od nje najbolj odvisnih držav, hkrati pa jo precej pogosto pretresajo potresi. Dodati pa je še treba, da v tamkajšnjih jedrskih elektrarnah varnostno kočljivi primeri niso nekaj neznanega, zadnji primer je še enkrat pokazal, da je tako propagirana varnost predvsem mit.

Gremo se golmana!

Nekje na začetku osnovne šole, pred tem sta bila glavna samo Viking Vike in Robinsonovi brodolomi, sem nekaj časa treniral namizni tenis in plavanje. Nato so prišli Toto Schilaci, Lothar Matheus in popoldnevi, ki jim je tema vedno prehitro storila bridki konec. Brcalo se je, napadalo, štopalo, podajalo, branilo, navijalo, kregalo … vse to! Kdaj uspešno, spet drugič ne. Bili smo največji frajerji, nekateri so bili Brazilci, čeprav te takrat še niso bili tako popularni, drugi Nizozemci, spet tretji Nemci. Vsak si je v živo predstavljal, da je prav on tisti njegov naj nogometaš s TV ekrana. Ni bilo dresov po trgovinah, ni bilo Nike trenirk, tudi drugih firm ne, samo navadne – »neoznamčene«, ni bilo posebnih čevljev za fuzbal, ki jih danes lahko kupiš povsod – vsi smo bili enaki! Bila je važna žoga, no, po pravici povedano, nekateri so se je kar preveč držali, tako da so bili obče poznani kot »solerji«. Nismo rabili posebnih pogojev, na primer, dovolj sta bili dve »štangi«, ki sta služili kot del konstrukcije košarkaskega koša, da smo v tem prepoznali gol. Ni bilo »čefurjev«, ni bilo Slovencev. Edini »mi proti njim« je prišel v času vojne v Bosni, ko so bližnje samske domove preplavile množice obupanih ljudi iz tistega nemirnega kotla, kjer so se še včerajšnji bratje masakrirali med seboj. Z njimi so bile tekme zmeraj težke, ker so bili preprosto predobri, saj smo jih lahko premagali šele z ekipo, ki je bila »nadnacionalna«, torej all-star ekipo, ki so jo sestavljali tisti, ki smo jih poznali iz naše osnovne šole, prihajali pa so iz sosednji sosesk. Pa tudi izidi teh tekem so bili tesni.

Bouncing Souls – Gone

Čudna naključja pripeljejo človeka včasih do tega, da par ur preživi na YouTubu in gleda videospote. Teh se mi ponavadi sploh ne da gledati, še manj pa se mi da viseti na Tubu. Tega od Bouncing Souls (myspace) – za pesem Gone iz njihovega leta 2001 izdanega albuma How I Spent My Summer Vacation – sem si zavrtel večkrat. Všeč mi je, tako kot tudi pesem sama, ki je spevna, melodična in pozitivno nabita.

Krava na moji mizi

Včeraj sem si ogledal dokumentarec A Cow at My Table (1998), v glavnem delo Jennifer Abbott (režiserka, glavna urednica in snemalka), ki je pet let potovala po Kanadi, Združenih državah, Avstraliji in Novi Zelandiji in posnela pogovore z zagovorniki živalskih pravic in predstavniki in zagovorniki mesno-pridelovalne industrije, v dokumentarnem filmu pa je tudi predstavnik ideje živalske dobrobiti (angl. animal welfarism), ki se zavzema za »humanejše« pogoje pri gojenju živali za prehranjevanje ljudi in ne nasprotuje ubijanju le-teh.

V dokumentarnem filmu, ki traja uro in dvajset minut, je predmet raziskovanja vzreja, življenje in zakol živali v sistemu ogromnih tovarn-farm, katerih edini namen je v čim krajšem času pridobiti čim večjo težo živali in pri tem ustvariti čim večji profit.

Za ogled kliknite sem.

Kolo nad avtom

Te dni je avto popolnoma odvečna stvar. In prav je tako. Celi čas stoji pred blokom, saj je precej nepraktičen, ko je treba iti do kolega, do mesta, v center, ko se je treba prevažati od banke do kakšne trgovine ali lokala. Na kolo se preprosto usedeš, ne rabiš dokumentov ali ploščice od radia, kolo ne zasede skoraj nič prostora, iskanje prostega parkirnega mesta ti ne požre živcev in bencina …

Einstein in varčna žarnica

Nevladna organizacija Greenpeace je posnela posrečen in zabaven filmček, ki spremlja akcijo 7 steps (več o akciji tukaj), ki propagira preprosto načelo manjše porabe energije zavoljo manjšega vpliva na okolje in globalno segrevanje.

Poglejte še, kako se je posvetilo tudi Arhimedu in Newtonu.

Sedem dejstev na uro

Huh, razgaljenja na blogu naj bi bilo po mojem mnenju čim manj, ampak ko me je že ravno Tomi potegnil v to in ker sem mu dolžan še marsikatero uslugo, ker mi je v srednji šoli velikokrat dal za prepisati nalogo (malo v hecu napisano), bom še jaz napisal sedem naključnih dejstev o meni. Pa naj bo …

1. Čeprav nisem ravno homeboy, mi velikokrat kar največ pomeni, da sem lahko kdaj cel dan doma. Da po zajtrku poslušam glasbo. Da čekiram stvari, za katere mi g. Google Reader pove, da so se pojavile na spletu. Da preverim forume. Da lahko v miru berem knjigo. Če mi kdo hoče to odtegniti, sem lahko precej tečen. Še posebej mi je fajn cel dan prebiti v objemu ljubega domeka, če sem bil pred tem par dni naokoli.

2. Obvezno moram imeti pred koncem tedna prebrano Mladino, Objektiv in Sobotno prilogo (pa ne da bi hotel odkrivati že odkrito in ne da bi hotel biti eden tistih, ki je sploh niso nikoli brali, zdaj je pa »ne berejo več«, ker so pač-levičarji, ampak slednja je ponavadi prebrana že v soboto dopoldne; na žalost se to dogaja že kar nekaj časa). To je že kar stara navada, izvira pa iz dela mojega značaja, ki mi narekuje, da moram vedeti o določenih stvareh vse (oziroma bolje povedano veliko, večino), da moram imeti vse pod nadzorom, da moram o določenih osebah vedeti to in to. Slednjih zbranih informacij ponavadi ne zbiram (huh, sliši se obveščevalno!), da bi z njimi »operiral« v javnosti, ampak jih obdržim za sebe predvsem zato, ker se tako lažje orientiram v prostoru.

3. Najboljši dan je tisti, ki ga začnem z jutranjim razgibavanjem, obilnim zajtrkom in cajtngom.

4. Velikokrat si kupim ali pa sposodim kakšno knjigo, čeprav me na polici še čaka kar precej zanimivih.

5. Stvari dostikrat odlašam na zadnji dan ali pa jih preprosto prelagam. Sestra mi je v sedmem razredu za rojstni dan dala posneto kaseto, na kateri so bili komadi od Dead Kennedys, na tej kaseti pa je bila tudi slika nekega pankerja in pankerice ter na notranji strani napis »ne naredi tega danes, kar lahko jutri prestaviš na pojutrišnji dan«. Nekako se je to na žalost v vseh teh letih res uresničilo. Diplomo sem na primer pisal res predolgo.

6. Sem lojalen do kolegov. Ni mi problem narediti kakršno koli uslugo, razen če res ne presega mojih zmožnosti. Podobno je pri ostalih ljudeh, ki bi jih označil kot znance ali pa celo polznance. Ni mi bilo problem po pošti poslati zapiskov, za katere so popolni neznanci prosili na forumu faksa. Ko pa slišim ali začutim, da ljudje ne znajo spoštovati tega oziroma mi z opravljanji zabadajo nož v hrbet, se pa preprosto obrnem in jih po domače povedano ne jebem več. Velikokrat sem se že obrnil stran, ohladil odnos in ga zreduciral na minimum (beri: pozdravljanje), skoraj nikoli se nisem vrnil (izjem je res malo).

7. Skušam biti čim bolj pozitiven – bi rekel, da sem z leti, še posebej zadnjih par, vedno boljše volje in da imam vedno več energije. Kdaj energija seveda pade, ampak to je normalno. Držim se načela, da je treba v vsaki osebi poiskati pozitivno stvar, ne pa jo obravnavati po tistem, kar je na njej »motečega«, kar vsi kritizirajo.

To bi bilo to.