Chicken, Dead To Me in Western Addiction (intervju)

Chicken je basist pri skupinah Dead To Me in Western Addiction. Občasno tudi poje in – odvisno od benda – prispeva tudi svoj delež k besedilom. Uživa v glasbi, igranju v bendu in druženju z ostalimi člani obeh bendov. Še posebej ga veseli dejstvo, da se lahko zaradi tega, ker ima bend, spoznava z osebami, ki jih sicer ne bi nikoli spoznal in ker bo zaradi benda videl veliko več sveta in mest po svetu kot bi bilo to sicer možno. Sogovorniku odkrito pove o svojih težavah z alkoholom in drogami.

Mike McColgan, Street Dogs (intervju, drugi)

Bostonski Street Dogs so se na svoji turneji, ki so jo začeli z nastopom na belgijskem festivalu Groezrock konec aprila in imeli nato nekje okoli trideset evropskih datumov, ustavili tudi v Ljubljani. Pevec Mike McColgan je v intervjuju pojasnil svoje videnje situacije v Iraku in zatona ameriškega sena, vprašanja delavskih pravic in stanja družbe pod trenutno ameriško administracijo. Govora pa je bilo tudi o njihovem zadnjem albumu Fading American Dream in naslednjem, ki ga nameravajo posneti nekje med januarjem in marcem 2008.

Exxon še zmeraj financira zanikovalce globalnega segrevanja

Exxon je lani porabil 2.1 milijona dolarjev za financiranje organizacij, inštitutov, posameznikov … ki zagovarjajo in širijo mnenje, da sta globalno segrevanje in spreminjanje ozračja prevara in da za segrevanje ozračja ni kriv človek, temveč … saj veste, kako gre zgodba.

Če hočete (z)vedeti več, si oglejte tale članek na Greenpeaceovi strani in nato odsurfajte na stran ExxonSecrets, kjer lahko sami raziščete in oblikujete celotno mrežo zanikovalcev in institucij. Stran je odlično narejena! Ogled toplo priporočam!

Ste se pripravljeni odreči svojemu zrezku zavoljo okolja?

Predvčerajšnjim je bil Svetovni dan podnebnih sprememb. Poleg klasičnega omenjanja Kjotskega protokola, dvigovanja morske gladine in poročil IPCC (itd.) je bila – kar malo presentljivo! – v središču tudi živinoreja, ki po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ustvarja več emisij toplogrednih plinov kakor ves prometni sektor (za celotno poročilo glej tukaj). O tem sem pisal že tukaj. Dejstva so nesporna, že kar nekaj časa se govori o njih in kar je še pomembneje: ni jih predstavilo kakšno društvo proti mučenju in za zaščito živali. Pa ne da bi imel karkoli proti slednjim, ampak tako vsaj večina ljudi ne bo mogla zamahniti z roko, češ da so podatki namenoma pristranski, nestrokovni in zavajujočih (»kdo pa bo poslušal te bledoličneže, ki jedo samo orehe in rastline«).

The Adverts, punk kompilacije in zlata leta

Zadnjič sem si prek Soulseeka zdownloadal album angleške punk skupine The Adverts. Album nosi naslov Crossing The Red Sea With The Adverts in je bil izdan leta 1978. Torej bili so The Adverts med prvoborci, okej, med drugoborci prvoborcev, če četvorec The Clash, Sex Pistols, Buzzcocks in The Jam uvrstimo med prvoborce. V srednji šoli, ko sem jih prvič slišal, sem poznal samo njihove hit komade, kot so bili na primer Gary Gilmore’s Eyes, Safety In Numbers, One Chord Wonders, Newboys in No Time To Be 21. Vsi so bili na raznih kompilacijah, ki so nosila razno razna imena, skupno pa jim je bilo, da so imeli v naslovu vsaj besedi »punk« ali »anarchy«, če ne kar obeh hkrati. Tudi knoflice na naslovnicah ali pa kjerkoli drugje niso umanjkale. Pač, založbe in posamezniki so takrat začutili, da se da iz tega kaj zaslužiti. Seveda smo bili vsi tisti mulci, ki smo imeli te kompilacije kar najbolj srečni. Še posebej zato, ker si prek teh kompilacij lahko odkril kar nekaj dobrih bendov. Tisti na drugi strani pa so pač zaslužili nekaj denarja na naš račun – če jih že pri »največji rokenrol prevari« ni bilo zraven. Vsem zgoraj opisanim komadom pa je bilo skupno tudi, da so bili vsi v live izvedbah. Tudi čez petdeset let se bom spomnil, kako bas kitara zatrese na začetku komada No Time To Be 21. The Adverts, ki so na žalost dokaj spregledan – a zato nič slabši! – punk bend, in podobni me bodo vedno kar najlepše spominjali na zlata srednješolska leta, ko je bilo bolj važno, kaj boš poslušal na walkmanu na poti v šolo, kot kaj boš znal povedati pred tablo.

Vse, kar imam / Tukaj bomo ostali

Leta 1973 je Tawfiq Ziad (1929 – 1994), palestinski državljan Izraela in župan Nazareta, znan po svoji poeziji protesta, postal član član izraelskega Kneseta. Njegova hebrejščina ni bila najboljša, zato mu je na nekem zasedanju član izraelske vlade zaklical: »Kje si se učil hebrejščine?« Tawfiq mu je odvrnil: »V vaših zaporih.«

Spodaj sta dve njegovi pesmi. Našel sem ju v 68. številki revije Adbusters.