Večina tistih, ki so v devetdesetih skakali po sobi na novo obliko punka in hardcora, ki so jo prinesli in oblikovali švedski Refused, ob omembi The Lost Patrol ne bi niti trenila, če seveda niso Dennisu Lyxzénu, frontmenu benda, sledili še naprej, ko je začel spet ustvarjati z The (International) Noise Conspiracy. Z njimi je začel že takoj po koncu Refused leta 1998, The Lost Patrol pa je vzniknil kot stranski projekt, ko je Dennis Lyxzén leta 1999 napisal in izdal pesmi za prvenec Songs In The Key Of Resistance, temu pa je čez štiri leta sledil drugi album Songs About Running Away. Za časa izdaje tretjega albuma, leta 2005, se je stranski projekt pretvoril v »bend s polnim delovnim časom« – The Lost Patrol Band. Takšen je bil tudi naslov albuma, oktobra lani pa je izšel album Automatic.
Slednjega sploh nisem imel kakšnega velikega namena preverjati. Po pravici povedano me je vse prej izdano pod The Lost Patrol (Band) razočaralo, razen parih komadov iz vseh treh albumov, mi je bila večina posnetega materiala preveč dolgočasna. Če je singel Golden Times za tretji album obetal, je album izpadel neprepričljivo. V medijih sem prebral, da so izdali novo ploščo, ampak se mi je zdelo škoda časa, da bi še enkrat preveril, kaj so posneli, lahko bi se reklo, da bi nisem imel namena še enkrat oddrsati na led. Ta moja nezainteresiranost za ploščo Automatic se je vlekla do neke zabave pri kolegu, ko je le-ta nekaj menjaval komade, takrat še, ko je bila zabava še v stanju »predogrevanja«. Zavrtel je pesem City Of Dead, in ko sem slišal tistih udarnih prvih deset sekund, sem se lahko samo začudil, kaj za vraga bi naj bilo to, kje je on to dobil. Reče mi, pa to je The Lost Patrol Band, mogoče poznaš, »od Dennisa od Refused«, imajo novo ploščo. Komad mi je bil tako všeč, da sem rekel, da jo preverim že samo zaradi njega, čeprav sem si mislil, da je spet stara ista zgodba z dobrim singlom oziroma enim komadom in nezanimivim albumom. Napaka!
Album Automatic bi z največjo verjetnostjo vstavil med »Top 2006«, če bi ga ne ignoriral ob njegovem izidu. Tako pa ga moram recenzirati pol leta kasneje. Pol leta prepozno. V dvanajstih komadih odlično povzamejo in predstavijo zgodnji power punk pop, ta linija na plano privede bende, kot so Rudi, Protex in Outcasts. Ne manjkajo tudi Buzzcocks. Vse pesmi so neverjetno cathcy, energične, refreni so spevni, zvok kitar in bobnov ne bi mogel biti bolj na mestu! Temu dodajte ščepec zgodnjega Elvisa Costella, seveda pa se asociacije na ene in edine The Clash kar same ponujajo. Takoj je treba poudariti, da ni tukaj govora o kopiranju, nasprotno; švedski kvartet je uspel glasbo in celoten album narediti na tak način, da zlahka zamenjate in pomislite, da poslušate nek angleški bend, katerega vinilke imajo v določenih krogih kulten status. Priporočljivo za stare pankerje, katerih vinilka London Calling je polna lukenj in prask, in mladenke in mladince, ki bi radi slišali nekaj novega, svežega in originalnega pa jim indie gate keeperji tega (še) niso servirali.
haha dobra recenzija