Še naprej se bo varovalo naravo, kakovostno upravljalo z vodnimi viri in še bolj se bo zavzemalo za sprejemanje novih, ekoloških politik. Da pa bi se lahko še naprej služilo, pa se bomo posluževali koncepta trajnostnega razvoja. Sistem nekako mora preživeti, konec koncev nočete živeti v komunizmu med samimi anarhisti, a je tako?! Politiki vam bodo govorili o odgovornosti do ljudi in do okolja, sprejemali bodo deklaracije, vi jim boste zaupali. Del programa vsake politične stranke bo postal zelen. Če bo prišlo do kakšnega posega v okolje, boste lahko podpisali peticijo. Če bo kakšna tovarna onesnaževala vaše mesto in širšo regijo, no, potem bomo pač vsi skupaj to vzeli v zakup. Ne pozabite, da lahko vaše opozarjanje na onesnaževanje industrije škoduje gospodarstvu. Tega pač nočemo. Tudi nočemo, da nas prisilite, da vas označijo za eko-fundamentalista.
Obrnite se stran, pozabite na to, prelistajte vaš najljubši časnik in se odločite za nakup kateregakoli od novih s klimo opremljenih zelenih avtomobilov. Vsak ekološko zaveden državljan ga že ima! Zakaj bi se prevažali s kolesom, če pa imate sedaj tukaj zelene avtomobile?! Pazite, da vas ne bo kdo čudno gledal ali se vam posmehoval. Hrano boste kupovali v supermarketih, ki bodo rastli kot gobe po rodovitnih površinah. Supermarketi bodo imeli samo za vas na voljo najnovejše izdelke eko-hrane, ki vas bodo zamrznjeni čakali v odprtih hladilnikih. Ne skrbite zaradi vročine, v supermarketih zelenega kapitalizma imajo vključeno tudi klimo! Ste pozabili kupiti čistilo?! Dva procenta od prodaje vsakega čistila gresta za projekt čistejših vod!
Res je nenavadno, kako lahko samo s podpisom na mesendžerju, ki ga predstavlja kratica »f.t.t.w.«, ugotoviš, kdo od tistih, ki podlegajo punk rocku, hardcoru in ostalim podobnim neposvečenim zadevam, je še iz prejšnjega stoletja in kdo je bolj nove sorte. Vsi stari mački – recimo, da se starost v tem primeru začne nekje pri štiriindvajsetih – te kar sami klinkejo in napišejo: »f.t.t.w. – zakon«. Ali pa vsaj po prvih uvodnih pozdravih obelodanijo, da to so pa bili časi, sedaj smo stari, ker nobeden več ne posluša take muske. Ampak vseeno, s takimi bendi, bomo, ne glede na prevladujoče trende, vedno hitrejši od sveta!
Večina tistih, ki so v devetdesetih skakali po sobi na novo obliko punka in hardcora, ki so jo prinesli in oblikovali švedski Refused, ob omembi The Lost Patrol ne bi niti trenila, če seveda niso Dennisu Lyxzénu, frontmenu benda, sledili še naprej, ko je začel spet ustvarjati z The (International) Noise Conspiracy. Z njimi je začel že takoj po koncu Refused leta 1998, The Lost Patrol pa je vzniknil kot stranski projekt, ko je Dennis Lyxzén leta 1999 napisal in izdal pesmi za prvenec Songs In The Key Of Resistance, temu pa je čez štiri leta sledil drugi album Songs About Running Away. Za časa izdaje tretjega albuma, leta 2005, se je stranski projekt pretvoril v »bend s polnim delovnim časom« – The Lost Patrol Band. Takšen je bil tudi naslov albuma, oktobra lani pa je izšel album Automatic. 
