Neprijetna resnica (razširjena verzija)

V teh dneh je na naše police prišel prevod knjige Neprijetna resnica (Mladinska knjiga, prevod Nataša Žener), ki je nekako suplementarna s prihodom istoimenskega dokumentarca, ki je bil, kot je obče znano, posnet po Al Gorovih predavanjih, ki so opozarjala na nevarnosti globalnega segrevanja. Knjiga je bila prevedena bliskovito hitro in je bila prav tako hitro tudi izdana. Zadnjič sem jo imel v rokah, po kratkem prelistavanju bi rekel, da je knjiga za tiste, ki bi radi informacije, ki so jih uzrli na platnu, še enkrat prebrali, se ob določenih faktih ustavili in malo razmislili, pogledali še kam drugam in si spet vzeli več časa za vse skupaj. Sicer se mi pa zdi, da ne prinaša nič novega. Kar pa ne pomeni, da se mi zdi odvečna in nepotrebna. Knjiga ni natisnjena na recikliranem papirju. Definitivno minus točka. Pa lahko med tem podatkom, ki kaže na naskladje med zavzemanjem in dejanskim delovanjem, in delovanjem Ala Gora, ki si je v ameriški politični eliti pridobil vzdevek g. Globalno segrevanje, povlečemo kakšne vzporednice?

Seveda lahko. Najprej naj napišem, da je Gore naredil kar dosti, kar se tiče seznanjanja javnosti z nevarnostmi in problemom globalnega segrevanja. Temo je populariziral, (tudi) zaradi njegovega dokumentarca bo mogoče lažje pripraviti ljudi, da bodo sprejeli nekatere nove politike (policies) in dejstva, da bo treba življenski slog predrugačiti. Treba pa je opozoriti, da so mu očitali že marsikaj in da so nekatere obtožbe dokaj resne. Med drugimi to, da bi lahko vplival na ameriško gospodarstvo in (prek Billa Clintona, ko je bil podpredsednik) zagovarjal bolj zelene rešitve, da se je po predavanjih, ki jih je imel organizirane, vozil z letali in individualno veliko prispeval k izpustu CO2 v ozračje. Slednje je protiargumentiral, da je pač s temi predavanji naredil veliko dobrega in da družbi in okolju vrača z opozarjanjem na nevarnosti globalnega segrevanja. Vmes so se kar redno pojavljali očitki, da je vse skupaj le predpremiera za vstop v predsedniško tekmo za leto 2008. Kakšen mesec nazaj pa je v javnost prišlo odkritje, da je poraba energije v njegovi ogromni hiši v elitni soseski Belle Meade v Tennesseeju kar dvajsetkrat višja, kot je ameriško povprečje. Gorov piar je odgovoril, da vsa energije prihaja iz obnovljivih virov, vendar je na izpitu varčevanja, ki ga tako propagira, Al Gore kratkomalo padel. Kaj ti pomaga zamenjava navadne žarnice z varčno, če je slednja prižgana tudi, ko nobenega ni v prostoru?

Še dobro se spomnim, ko sem med gledanjem dokumentarca v kinu med nekim kadrom kar debelo pogledal, ko je kamera snemala Gora, ko nekaj piše na svoj laptop in ko je bilo jasno razvidno, da je laptop Applov, katera logotip je, kot se spodobi za vsako ogromno korporacijo, ki prodaja idejo in življenski slog in ne toliko zelo izdelka, pač nezgrešljiv. Prvi notranji glas je zatulil »prikrito oglaševanje!« (pač, fdvjevsko naučeni refleks), drugi pa me je opomnil na to, da je Greenpeace opravil kar nekaj raziskav, ki so pokazale, da Apple sploh ne dosega nekaterih zelenih standardov – produkti te hip korporacije še vedno vsebujejo nekatere toksične kemikalije, podjetje pa še zmeraj ni zaštartalo svoje politike, ki bi uvajala načela globalnega zbiranja in recikliranja. Rezultat konstantnih apelov organizacije Greenpeace je stran, ki deluje kot parodija na Applovo in hkrati nagovarja Applove uporabnike, naj uporabijo svoj glas. Zbodlo me je, da v dokumentarcu, ki naj bi bil eden od mejnikov v novem odnosu do okolja, bivši podpredsednik uporablja produkt korporacije, ki ni ravno zgled za čim manjše obremenjevanje okolja s strani industrije. Kasneje zvem, da je Al Gore v nadzornem odboru Apple Inc.

Greenpeace že od leta 2003 na Apple naslavlja pobude, da naj postane globalni voditelj v boju proti vse večjemu problemu toksičnih snovi v elektronskih napravah in naj začne z izvajanjem politik vračanja in recikliranja odsluženih naprav. Po ocenah OZN je na svetu vsako leto proizvedenih petdeset milijonov ton elektronskih odpadkov oziroma e-odpadkov. Slednji med vsemi škodljivimi odpadki najhitreje naraščajo. Kot član nadzornega odbora je Al Gore v edinstvenem položaju, ko lahko s svojo avtoriteto in javno podobo odločilno vpliva na usmeritev in oblikovanje novih politik podjetja. Greenpeace in še triinsedemdeset drugih organizacij, med njimi najdemo tudi Consumers Union, Friends of the Earth, Environmental Action, Physicians for Social Responsibility in The Computer Take-Back Campaign, so nanj naslovili zahtevo, naj se zavzame za do okolja bolj prijazno usmeritev korporacije. Iz delničarskih vrst sta nato prišla dva predloga, ki sta nadzornemu odboru predlagala odstranitev vseh toksičnih snovi iz Applovih produktov in splošen program vračanja odsluženih naprav in recikliranje le-teh. Nadzorni odbor je soglasno zavrnil oba predloga, torej je tudi Al Gore glasoval proti, in sporočil ostalim delničarjem, naj oni storijo isto.

Kje je tukaj načelnost? Kje je tukaj zavzemanje za okolju prijaznejše standarde? Rick Hind (kampanja Greenpeace Toxics Campaign) pravilno ugotavlja, da če kdo lahko prepriča Apple Inc., da naj postane voditelj okolju prijaznejše industrije, je to Al Gore. Dodaja še, da je zadnja stvar, ki bi jo moral početi, nasprotovanje takšnim strožjim predpisom. Alu Goru tako še naprej lahko očitamo, da ni človek načel. Težko je graditi zeleno (r)evolucijo na knjigah, ki niso natisnjene na recikliranem papirju, še težje pa je človeštvo in industrijo nagovarjati k sprejemanju okolju prijaznejših tehnologij, če izpisi glasovanj v nadzornih odborih kažejo neskladje s tovrstnim početjem in javno podobo.

(slika: vir)