20. marca 2003 se je začela ena najbolj groznih epizod našega časa. Iraško ljudstvo je na kolenih, smrtnost dojenčkov se je grozovito povečala, medijsko poročanje in vsakodnevno poročanje o nasilju in smrtnih žrtvah ustvarja otopele ljudi. Nevidna roka moža v kravati, ki je poprej s sankcijami iraškemu ljudstvu »podarila« pol milijona mrtvih otrok, je postala vidna in celotnemu svetu pokazala, da so profit, interesi in vpliv zmeraj pred človeškimi življenji, usodami in trpljenji. Iraški pesek se je zažrl tudi v oči ameriškega ljudstva, v tisti del, ki zaradi ustrojenosti nepravičnega sistema nima prav velike izbire oziroma mu to vsaj prikažejo tako. Mrtve vsaj štejejo, ranjene, pohabljene, oslepele in tiste, ki se borijo s stresom, ki so ga prinesle grozote vojne, skoraj ne. Kdo bo preštel bolečino in nemoč njihovih najdražjih, najbližjih in drugih poznanih? Za mrtvimi in pohabljenimi so človeške zgodbe. Na obeh straneh. Kolesje vojne in svetovnega kapitalističnega sistema je naoljeno s krvjo nedolžnih, nemočnih, nevplivnih in revnih.
(slika: vir)
