Neprijetna resnica (razširjena verzija)

V teh dneh je na naše police prišel prevod knjige Neprijetna resnica (Mladinska knjiga, prevod Nataša Žener), ki je nekako suplementarna s prihodom istoimenskega dokumentarca, ki je bil, kot je obče znano, posnet po Al Gorovih predavanjih, ki so opozarjala na nevarnosti globalnega segrevanja. Knjiga je bila prevedena bliskovito hitro in je bila prav tako hitro tudi izdana. Zadnjič sem jo imel v rokah, po kratkem prelistavanju bi rekel, da je knjiga za tiste, ki bi radi informacije, ki so jih uzrli na platnu, še enkrat prebrali, se ob določenih faktih ustavili in malo razmislili, pogledali še kam drugam in si spet vzeli več časa za vse skupaj. Sicer se mi pa zdi, da ne prinaša nič novega. Kar pa ne pomeni, da se mi zdi odvečna in nepotrebna. Knjiga ni natisnjena na recikliranem papirju. Definitivno minus točka. Pa lahko med tem podatkom, ki kaže na naskladje med zavzemanjem in dejanskim delovanjem, in delovanjem Ala Gora, ki si je v ameriški politični eliti pridobil vzdevek g. Globalno segrevanje, povlečemo kakšne vzporednice?

Iraška kri v teksaškem čaju

20. marca 2003 se je začela ena najbolj groznih epizod našega časa. Iraško ljudstvo je na kolenih, smrtnost dojenčkov se je grozovito povečala, medijsko poročanje in vsakodnevno poročanje o nasilju in smrtnih žrtvah ustvarja otopele ljudi. Nevidna roka moža v kravati, ki je poprej s sankcijami iraškemu ljudstvu »podarila« pol milijona mrtvih otrok, je postala vidna in celotnemu svetu pokazala, da so profit, interesi in vpliv zmeraj pred človeškimi življenji, usodami in trpljenji. Iraški pesek se je zažrl tudi v oči ameriškega ljudstva, v tisti del, ki zaradi ustrojenosti nepravičnega sistema nima prav velike izbire oziroma mu to vsaj prikažejo tako. Mrtve vsaj štejejo, ranjene, pohabljene, oslepele in tiste, ki se borijo s stresom, ki so ga prinesle grozote vojne, skoraj ne. Kdo bo preštel bolečino in nemoč njihovih najdražjih, najbližjih in drugih poznanih? Za mrtvimi in pohabljenimi so človeške zgodbe. Na obeh straneh. Kolesje vojne in svetovnega kapitalističnega sistema je naoljeno s krvjo nedolžnih, nemočnih, nevplivnih in revnih.

(slika: vir)

Nesmiselni pripomočki za »boj proti globalnemu segrevanju«

Te dni sem na internetu odkril napravo, ki se imenuje Bye Bye Standby. Zadeve ne bom opisoval, najbolje, da jo preverite sami. Načelno je stvar v redu (pač, naprave, ki so »na standby«, porabijo res ogromno energije), ampak še vseeno se mi zdi, da je dokaj odvečna (razen v primerih tistih, ki jim vsakodnevno izklapljanje in vklapljanje predstavlja problem – na primer zaradi starosti ipd.), predvsem zato, ker izklapljanje in vklapljanje naprav res ne bi smel biti tolikšen problem, da bi zato rabili posebno napravo. Še posebej, če upoštevamo, koliko je bilo porabljenega materiala za izdelavo takšne naprave, koliko je pri proizvodnji nastalo odvečnega materiala, koliko energije je bilo porabljene … Lahko bi se reklo, da »reševanje planeta« podaja možnosti za zaslužek, ker razmere v katerem živimo (beri: sistem, ki sloni na tem, da potrošnik kupuje stvari, ki jih resnično ne potrebuje) omogočajo prav to. Vsaj na ravni gospodinjstva, na osebni ravni, lahko shajamo brez tovrstnih naprav, brez omogočanja kapitalističnemu trgu, ki je (v največji meri) kriv za nastalo situacijo na planetu, da najde nove in nove načine, kako dobiti dobiček iz novih in novih ter še neodkritih virov.

Izklapljanje naprav in zmanjševanje električne porabe

Dejstvo je, da lahko na porabo energije v naših gospodinjstvih in posledično na naš vpliv na segrevanje ozračja vplivamo že z na videz majhnimi – a v veliki večini spregledanimi – dejanji. Organizacije, ki se zavzemajo za zmanjšanje človekovega vpliva na okolje in nove politike kvalitetnejšega bivanja na tem planetu, že dalj časa opozarjajo na problem relativno velike porabe energije odjemalcev energije – dandanes prisotnih že v (tako rekoč) skoraj vsakem gospodinjstvu, ko so le-ti v stanju mirovanja oziroma »na standby«. Govora je o televizorjih, dvd predvajalnikih, glasbenih stolpih, osebnih računalnikih, igralnih konzolah, adapterjih za napajanje mobitelov, ki ostanejo priključeni v omrežje, čeprav mobitela ne polnete, in tako naprej. Vsaka od teh naprav se seveda razlikuje po tem, koliko energije porabi, ko je »na standby«, nekateri izračuni pa kažejo, da lahko z izklapljanjem letno prihranite kar nekaj energije in denarja. Raziskava študentov in znanstvenikov Univerze v Berkeleyu in nacionalnega laboratorija Lawrence Berkeley je pokazala, da povprečno gospodinjstvo v Kaliforniji plačuje med petdeset in sedemdeset dolarjev letno zato, da gorijo lučke na napravah, da delujejo vse tiste ure na displejih, … Če bi v gospodinjstvih izklapljali naprave, ki »na standby« dejansko še zmeraj delujejo in porabljajo energijo, bi, po izsledkih te raziskave, na mesec prihranili od šest od šestindvajset procentov pri plačilu računa za elektriko. Kar ni malo. Številke in izsledki različnih podobnih raziskav seveda varirajo, ampak dejstvo je, da lahko vsak posameznik že z manjšimi koraki zmanjša svoj vpliv na okolje. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj ocenjuje, da imajo gospodinjstva s tem, ko ne izklapljajo svojih naprav iz omrežja, za 1.5 procenta višjo porabo energije. Ampak to naj bi bilo samo povprečje, saj naj bi bil na primer v Nemčiji, ki je gospodarsko zelo razvita, ta procent neprimerno višji – štiri procente. Večinoma pa izsledki študij navajajo številke med pet in celo trinajst procenti.

Se spomnim, ko sem bil lani novembra v Londonu in so bili poleg oglasov na podzemni železnici in na vlakih podzemne železnice tudi »oglasi« Ministrstva za okolje, ki so predstavljali takšna dejstva in nagovor državljanom, naj se odločijo za dejanja, ki jim bodo prihranila letno kar nekaj funtov (mislim, da se je številka gibala med petintrideset in štirideset) in posledično tudi zmanjšala vpliv na okolje in segrevanje ozračja. Pri nas bomo na take in podobne akcije še nekaj časa čakali. Tudi ne vem, če bi bil odziv javnosti pozitiven, saj bi se lahko zgodilo, da bi bilo ljudem to odvečno. Lahko, da bi akcija naletela celo na posmeh. Vsaj jaz imam tako slutnjo.

(slika: vir)