»5 minut teme« in novodobno kupovanje (eko)odpustkov

Okoljska vprašanja in teme, ki se tičejo globalnega segrevanja, so postale mainstream. Kar ni nujno dobro. Tudi slabo ni, ampak kaj, ko se v zadnjem času vse bolj kaže, da je velika nevarnost, da bodo akterji, ki so še do včeraj prežvekovali hamburgerje ignorance, za kar nekaj časa upočasnili oziroma (bognedaj!) zaustavili proces, ki gre v smeri zmanjšanja onesnaževanja in segrevanja planeta ipd. Zavedanje naj bi bilo vedno večje, biti okolju prijazen pa je že kar moda. Žal je pri večini okoljska usmerjenost samo fasadna. Žal jim pri tem pomagajo na raznih populizmih tipa »za pet minut vsi na ta in ta dan in na to in to uro ugasnite luči« utemeljene akcije. Takšne akcije so res prazne. Še več: so škodljive, sploh ne toliko zato, ker so trivialne (trivialnih je veliko pristopov, ki prihranjajo energijo in našemu planetu – začne se že pri temu, da nimate električnih naprav na stand-by, ko jih ne uporabljate), temveč zato, ker se utemeljujejo na enkratnem dogodku in na kvazisimbolični naravi. Neumno.

Vse skupaj namreč že kar preveč spominja na srednjeveško kupovanje odpustkov. Da bodo lahko mirno spali tisti, ki se z avtomobilom vozijo v kilometer oddaljene »destinacije«, ki s kupovanjem govejih zrezkov in ostalih mesnih izdelkov še zmeraj podpirajo enega največjih onesnaževalcev – živinorejo, ki imajo hkrati odprte radiatorje in okna »na v«, ki jim je reciklirati odveč in neizvedljivo, ki pri umivanju zob porabijo neizmerne količine pitne vode in – končno – ki imajo luči prižgane tudi v prostorih, kjer se ne zadržuje noben (seveda bi še lahko nadaljevali). In da se bodo lahko počutili koristne. In da bodo lahko govorili, da delujejo okolju prijazno. Pa ne samo zato, ker so videli dokumentarec Ala Gora.

Smešno. Neumno. Nezrelo. Takih akcij ne podpiram, predvsem zato, ker dajejo alibi neodgovornim ljudem, osebam, ki izrabljajo tovrstne gnile minimanifeste za večanje lastne medijske prepoznavnosti, in tistim, ki jim je problem poiskati na spletu par informacij, s pomočjo katerih se lahko privarčuje pri porabi energije in posledično pri ohranjanju okolja. In slednji lahko to počnejo vsakodnevno, ne pa samo enkrat na leto.

Neškodljivi škodljivi kadilci

Ministrstvo za zdravje je pred časom predstavilo osnutek predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki naj bi prepovedal kajenje v lokalih, na javnih mestih in na delovnih mestih. Večina debat se seveda vrti okoli vprašanj, ali se s tem diskriminira kadilce, ali bo to gostincev prineslo izgube ali celo pogubo, koliko bo zdravstvena blagajna pri tem prihranila … Najdejo se seveda tudi heroji, ki nekadilce nagovarjajo, naj pač ne hodijo v lokale, kjer se kadi, če jim ni prav. Lahko ostanejo tudi doma.

Kar se tiče diskriminacije, je argument kadilcev čisti nesmisel, še posebej, če upoštevamo, da so med tistimi, ki prezgodaj umrejo zaradi kajenja (teh je v Sloveniji na leto tri tisoč), tudi pasivni kadilci. Seveda, kot vedno, je treba pogledati še za to golo številko in se vprašati, koliko je še tistih, ki bodo zaradi pasivnega kajenja nosili posledice še dolgo, mogoče do konca življenja, ki ima seveda že sedaj »prirezana krila« in bo par let krajše. Koliko je tistih, ki imajo zaradi pasivnega kajenja težave, ki posledično bremenijo proračun, ker so zaradi prisotnosti dima večkrat pri zdravniku, plus, tudi na delovnem mestu se pozna njihova odsotnost. Res je v tem primeru perverzno govoriti o diskriminaciji kadilcev.

Tudi argument, da bodo imeli gostinci izgube, stoji na moč trhlih temeljih. Raziskave, ki so jih opravili na Škotskem, so pokazale, da temu ni tako. Po marcu lani, ko je zakon prišel v veljavo, so ugotovili, da ni bilo negativnih ekonomskih učinkov. Zaslužek je ostal isti. Pa še zdravstvena blagajna vsako leto prihrani 124 milijonov funtov. Z uveljavitvijo zakona – upam, da »Bručanovo ministrstvo« ne bo podleglo raznim lobijem, da ne bo v zakonu kakšnega oportunističnega kiksa – tako kadilcem, na veselje mnogih, ne bo preostalo drugega, kot da gredo na svojo čik pred lokal. Ali pa v tiste kadilske komore. Tako bodo lahko prosto recitirali tiste, da oni škodijo samo sebi, da si oni sami uničujejo pljuča. Do sedaj so bile podobne trditve, ko je njihovo kajenje zadevalo tudi nekadilci iz istega prostora, zlahka raztrgane kot smešne. Ali pa vsaj kot neumne. Ampak, ali res drži, da kadilci, ko pač kadijo na samem, na prostem, ko ni prisotnih drugih, škodijo samo sebi?

Dr. Marko Pavliha in trpljenje živali

V četrti številki revije Osvoboditev živali, ki je izšla aprila 2005 in ki jo izdaja Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, je Damjan Likar, odgovorni urednik revije, postavil par vprašanj poslancu LDS, pravniku in podpredsedniku Državnega zbora Republike Slovenije Marku Pavlihi. Naslov intervjuja je zgovoren: »Misel na vsako trpljenje živali mi je izjemno tuja«. Marko Pavliha v intervjuju na klasično zastavljena vprašanja, ki jih pogosto najdete v tej reviji, problematizira vprašanje lova in masovne živinoreje, dotakne se moči in vpliva lobijev, ki iščejo svoj profit in užitek v pobijanju živali, govora pa je tudi o Zakonu o zaščiti živali, ki je bil sprejet (šele) leta 1999.

Street Dogs – Fading American Dream

Street Dogs, bostonski modroovratniški street punk rock bend, s tretjim albumom dokazuje, da so končno postali bend v pravem pomenu besede, saj če se je prej poleg imena benda – v istem stavku – omenjalo še bivše bende, v katerim so igrali fantje, potem je to sedaj več kot nepotrebno. Je celo podcenjujoče, saj je peterica posnela album, ki je svež, poln energije, melodičnosti in idejno usmerjen napram tistim, ki se bodo v besedilih prepoznali še dolgo po tem, ko bend ne bo več aktiven. Že prejšnji album Back To The World je bil naravnost odličen, tudi zaradi dejstva (pa ne samo zato), da na njem ni bilo slabega komada, s Fading American Dream pa nadaljujejo s to tradicijo. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je album produciral Ted Hutt, ki je svoje dodal že pri Flogging Molly.

Naslednje neumno vprašanje

Izteklo se je leto 2006, prihajamo v Bondovo leto 007, in vprašanje, ki se začne ponekod, v določenih družbah in med določenimi osebki, pojavljati že konec novembra, bo počasi poslano v zmrzovalnik do/za naslednjič. Saj veste: kje boš za novo leto? Zadeva ima, kot kaže, neomejen rok trajanja. Priročno vprašanje za tiste, ki bi sicer govorili o vremenu, a na njihovo veselje je ciklična naveličanost modernega življenja ustvarila še par pripomočkov za njihove slepe naboje. In seveda vse to na žalost tistih, ki se jim ne da odgovarjati na tovrstna – v večini primerov – odvečna vprašanja, ki so postavljena večinoma zato, da … so postavljena. In najbolj jezi, da ni v ozadju tega vprašanja kakršnega koli zanimanja za sogovornika, ampak le prazne besede, ki so same sebi namen. Torej, čez par mesecev računajte na naslednje neumno vprašanje: greš kaj na morje/poletni dopust oziroma kam greš na morje/poletni dopust? Ista fora, druge temperature. Ko pa bo poletja konec in ko se bodo mladenke in mladci, ki jih usmerjajo diktati, ki narekujejo zagorelost, lupili po hrbtu, pa imate nekaj oddiha, preden spet pridejo do vas prek vseh možnih medijev in vam postavijo nepotrebno vprašanje: kje boš kaj za novo leto?