Moje koncertno leto 2006 – prelet

Navadili so nas, da ob koncu leta naredimo obračun, da pogledamo vse tja nazaj do januarja in ugotovimo, kakšno je bilo tekoče leto, ki se počasi utaplja v alkoholu zadnje tretjine zadnjega meseca. Jaz sem se odločil samo za obračun mojih letošnjih obiskov koncertov. Le-ti mi še zmeraj predstavljajo užitek, še zmeraj so tam nekje najvišje v hierarhiji stvari, ki jih počnem v življenju. Nekje v mesecu marcu sem se odločil, da si bom vsak obiskan koncert tudi zabeležil, tako na kratko s klasično info-tehnično trojico kdaj-kje-kdo. Ni bilo težko najti vseh datumov, ki so že bili mimo, saj je bilo to s pomočjo forumov, ki jih obiskujem, dokaj lahko delo. Žal mi je le, da si nisem pisal vsega tega že kot mul’c, tako še danes ne vem natančno, kdaj sem prvič videl KUD Idijote, katerih koncert v trnovskem KUD France Prešeren je bil moj prvi. Vem samo, da sem bil osmi razred osnovne šole. No, pustimo to za drugič …

50% manjša obremenitev za vašo denarnico, 50% manjša obremenitev za okolje

Med neodvisnimi strokovnjaki, d.i.y. subverzivci in ostalimi osveščenimi državljani je že dalj časa znano dejstvo, da proizvajalci čistilnih sredstev priporočijo nekje do enkrat večjo količino, kot jo je potrebno stresti v pomivalni, pralni stroj in podobno. Večja poraba je v interesu proizvajalcev, saj jim povečuje proizvodnjo in s tem večji dobiček, definitivno pa ni v vašem interesu in v interesu okolja, v katerem živite. Hočejo le vaš denar! Tako preprosto je. In pri tem jim je važno le to, da vi dosledno upoštevate njihova navodila.

Bad Astronaut – Twelve Small Steps, One Giant Disappointment

Album Twelve Small Steps, One Giant Disappointment je periodično nastajal štiri leta, kar za stranski projekt, kar Bad Astronaut definitivno je, niti ni veliko, saj so člani tega projekta razpršeni po drugih oziroma svojih matičnih bendih. To velja tudi in predvsem za frontmana Joeyja Capea, ki mu glavno okupacijo predstavljajo Lagwagon, sekundarno pa Me First And The Gimme Gimmes. Del projekta Bad Astronaut je bil poleg drugih tudi Derrick Plourde, ki ga večina najbolje pozna, kot prvega bobnarja Lagwagon, ki pa je na žalost mnogih marca 2005 naredil samomor. Joey, ki je bil Derricku med najbližjimi, je začel svoje soočanje tako, da je kmalu po črni novici začel in dokončal pisanje zadnjega Lagwagon albuma Resolve. Kljub obilici dela, pa je prišel tudi do spoznanja, da mora za sebe in za Derricka dokončati vse pesmi, ki sta jih naredila samo do polovice in da bo treba že narejene in dokončane rekonstruirati, sestaviti skupaj koščke in ideje ter album predstaviti javnosti.

Trubarjev zadnji džojnt

Tolarju štejejo zadnje izdihe, evro je pridirjal v spektakelskem šovu, ki pritiče zvezdam dinozavrsko velike glasbeno-filmske industrije. Medtem pa si je Trubar z desetaka v miru prižgal še zadnji džojnt.

To foro mi je kakšne osem ali devet let nazaj pokazal moj kolega. In ja, uganili ste; ta kolega je iz Kranja …

Naj Božiček letos počiva

V tako imenovanem veselem decembru namesto dirkanja z nakupovalnimi vozički raje prihranite energijo in pustite Božička (oziroma kogarkoli že, v tem primeru ni niti malo važno) na miru. Dobite se s prijatelji, pojdite na sprehod, katerega pot bo spontano določena, predvsem pa ne zapravljajte, čeprav vas skorajda prepričujejo, da je to nedržavotvorno. Če občutite, da ste decembra nekoliko bolj sproščeni, da vam bolj »dogaja«, če mislite, da je treba zapraviti vsaj 30% več kot med letom, potem ste zavedeni. Zavajajo vas s svojimi prijemi, skušajo vam vsiliti vzorce, s pomočjo katerih bodo povečali svojo moč in oblast. Kaj ostane vam? Mačkast januar, prazna denarnica in kup neumnih in nepraktičnih stvari, ki jih sploh ne rabite!

Me First And The Gimme Gimmes – Love Their Country

Že v enem od starih intervjujev je Joey Cape, sicer bolj poznan kot pevec kalifornijskih Lagwagon, dejal, da bi z bendom Me First And The Gimme Gimmes najraje naredil album country priredb. Gimme Gimmes, kakor se jim krajše reče, so namreč all-star punk rock bend, ki preigrava – pankifikacija? – vsem poznane legendarne pesmi, vsakič pa si izberejo določeno obdobje popularne glasbe (izjema je bil njihov bar mizvah nastop). Če so prej med drugimi preigravali Cata Stevensa, Boba Dylana in Whitney Houston, so tokrat osedlali Johnnyja Casha, Hanka Williamsa in celo Dixie Chicks in zajahali zmanjševat generacijske razlike med mulci in njihovimi starši, ki še do včeraj niso verjeli, da je možno, da si kdo sploh upa narediti kaj takega. Odrezave in hitro predstavljene priredbe opremijo z vedno poskočnimi ritmi, ki so v domeni enega najboljših bobnarjev punk rocka Dava Rauna, odličnimi bas linijami »punk tajkuna« Fat Mika, kitarami, za katerimi sta posajena Jake Jackson in že prej omenjeni Joey Cape. Vokal in pogosti vzkliki »yeah« na začetku oziroma koncu komadov pa so delo večkratnega zmagovalca karaok Spika Slawsona.

Je GSO? Ni GSO?

V Mercatorju že dalj časa kupujem riž Bali (Quality Foods), ki ga za EU25 distribuira in pakira nemška firma Rickmers Reismühle. Kupujem dolgozrnatega rjavega (prepariranega), ki je po izgledu temnejši od brušenega (belega), za katerega velja, da ga s tem, ko mu odstranijo luščino, otrobe in kalček, osiromašijo, saj izgubi večino hranil. Zadnjič pa mi v oči pade nalepka, ki je poprej ni bilo na vrečki riža, ki zagotavlja, da je izdelek 100% kvaliteten, da 100% ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov in da država porekla niso Združene države. Za slednje je značilno, da je javno mnenje precej potisnjeno na obrobje in zrelativizirano, kar se tiče uporabe metod genskega inženiringa, saj so multinacionalke in megakorporacije precej dobro s svojo tržno logiko, ki se ne ozira na možne posledice, prodrle v sistem na podlagi argumentacije »možnosti preboja novih tehnologij«. Temu so dodali še preoblikovano načelo »innocent until proven guilty«, torej v tem primeru, da se lahko izdelek pošlje na trg, četudi obstajajo sumi, da mogoče ni primeren za potrošnjo in da je lahko škodljiv za okolje, tako da se lahko iz prodaje umakne šele, ko je črno na belem zapisano, da je škodljiv. A kaj, ko je v primeru GSO to lahko šele čez 50 let. GSO, ki jim v Evropski uniji stroka, javnost in zakonodajalci nasprotujejo, tudi zelo malo jih je, niso zastonj označeni kot »Frankenstein hrana«. Za ZDA, ki so daleč v ospredju pri gojenju genetsko spremenjenih rastlin, v vrsti stojijo še Argentina, Brazilija, Kanada, Kitajska, Paragvaj in Indija. Pri ostalih državah je gojenje tovrstnih rastlin – globalno prednjačita soja in koruza – procentualno na prebivalca precej nižje, a se trend zvišuje.

Naslednji dan se odločim poklicati na Podravkino podružnico v Ljubljano, kjer mi zaposlena, h kateri so me vezali, pove, kako in zakaj je prišlo do takšne situacije. Čeprav na deklaraciji piše, da je izvor blaga ZDA, mi je zagotovila, da še niso imeli časa zamenjati deklaracij, zato so na izdelek za vmesni čas prilepili »100% ne vsebuje GSO« nalepko. V ZDA se je pojavil gensko spremenjeni riž, ki je zadnji oziroma najnovejši »hit« na listi gensko spremenjenih organizmov, ki pa naj po njenih besedah ne bi bil »zaželjen« v Evropi in se je proizvajalec odločili, da začne pakirati riž iz druge države. Seveda me je zanimalo, iz kje je torej riž, ki sem ga kupil, če ni več iz ZDA, in mi je odgovorila: iz Urugvaja. Zatrdila mi je, da tam ne pridelujejo genetsko spremenjenega riža. Hm, za riž podatkov nisem našel, sem pa s parimi kliki prišel do podatkov, da ta južnoameriška država le ni tako imuna na te »nove tehnologije«, saj od GSO gojijo sojo in koruzo. Vse skupaj mi je malo smešno, da ne bom rekel sumljivo, še posebej to, da niso pravi čas zamenjali navedbe izvora riža na deklaracijah. Kot da ne bi bil manjši strošek (tukaj mislim predvsem tudi na strošek oziroma izgubo, ki jo bodo zaradi tega utrpeli pri »dvomljivcih«), če bi dali tiskati nove, ki bi že takoj ovrgle sum?!. Še posebej, ker sta sedaj dve nalepki na rižu. Me prav zanima, če bo čez kakšen mesec namesto »ZDA« pisalo »Urugvaj«. Treba bo preveriti, ampak vseeno mislim, da tega riža ne bom več kupoval.

Krzno je mrtvo, Madonna je hladna

Madonna, ženska, ki jo večina pozna po njeni karieri pop pevke, ki je polna senzacionalnih nastopov, podprtih z obdelovanjem tem, ki se jih umetnica loteva predvsem na področju političnega, seksualnega in verskega. Kraljica popa, ki ji je Guinessova knjiga rekordov že leta 2000 pripisala 120 milijonov dolarjev težko premoženje, ki je bilo pridobljeno samo s prodajo albumov. Turneja za zadnjo, lani izdano ploščo Confessions On A Dance Floor, je bila najuspešnejša turneja katerekoli ženske izvajalke kadarkoli.

Kakšne dva meseca nazaj se je v javnosti kazala v vsej svoji dobrodelnosti, ko je hotela posvojiti trinajstmesečnega Davida Banda iz Malavija, vzporedno s tem pa tudi donirala denar za otroke te revne afriške države. Da le nima tako toplega srca, pa je dokazala s tem, da ji nošnja krzna ne pomeni nekaj, kar je skregano z vsakimi načeli humanosti in civiliziranega sveta. Ravno nasprotno, na tej sliki zgoraj nosi plašč, ki je za življenje prikrajšal 40 nedolžnih činčil. Ja, prav ste prebrali, 40 nedolžnih živali, ki so bile vzgojene, hranjene, nastanjene v nemogočih kletkah, bile izpostavljene na moč stresnim razmeram in na koncu še zadavljene oziroma na kakšen drug način ubite* (mogoče so jih nekatere od teh celo odrli žive), samo zato, ker krzno med določenimi krogi na žalost še vedno velja za potrditev visokega družbenega statusa in prefinjenosti. Koliko je stal ta njen plašč? 68.500 dolarjev. Podreditev, mučenje in ubijanje nedolžnih bitij zavoljo zlaganih modnih in družbenih standardov! Odvratno. Hladno. Morilsko!

*besednih zvez, kot so »humano ubite« ipd. sem se raje ognil, ker kaj takega ne obstaja!

Pištole na požrešni strani družbe

Punk ni mrtev, ampak pankerji so že prekleto stari, pravijo, jaz pa bi po parafrazersko dodal, da jih je veliko od teh kravate, ki so njihove vratove krasile zaradi punk poze sedemdesetih, zamenjalo za kravate menedžerske elite. Nekateri so se celo spečali z večnimi osvoboditelji, zanima me, kako so utišali tistega psa, ki še kar naokoli laja, da je daleč največji in sploh edini panker v Sloveniji?! Hm, glede na to, da le-ta ni panker – ker bi mi sicer tisti cd, ki smo ga sicer kupili zaradi priloženega cd-ja s starimi posnetki, kupili za kar precej manjšo vsoto – ga je bilo gotovo možno utišati s prijateljskim trepljanjem po rami, češ, saj bo, boš imel vsaj za preseravanja po gostilnah, kjer strežejo mastno drage specialitete. Temu minidogodku je družbo delalo dvoje Laških piv. Lublana je bulana, pankerji pa imajo denar za kravate, ki ne zrcalijo osebnega upora, nestrinjanja ali pa le provokacije, ampak so »tazaresne kravate«, take, ki so pripravne za ustvarjanje presežne vrednosti in klanjanje ritualom komolčarskega neoliberalnega darwinizma …