Ni moja dolžnost, da čistim kri nasilja njihovih pušk

Ponavadi sem pri nas doma jaz med tistimi, ki ne dobi nobene pošte, ko le-ta pristane v nabiralniku. Če že kaj dobim, sta to račun za storitve mobilnega operaterja in račun bivšega ponosnega monopolnega stiskača oziroma ponudnika internetnih storitev. Sem pa tja pridejo še kakšni cd-ji, recenzijski ali pa tisti, ki jih sem pa tja naročim za sebe. Neko soboto na začetku tega meseca pa je zraven recenzijskega cd-ja, bila še pošiljka Zavoda republike Slovenije za zaposlovanje (Območna služba Celje). Na Zavodu sem prijavljen kakšen mesec in razgovor z osebno svetovalko sem že opravil, naslednjič se »dobiva« šele januarja, zato sem še toliko bolj začudeno gledal, kaj zaboga so mi sploh poslali. Ko pa sem odprl pismo, sem kar obstal, saj je v vabilu pisalo, da me vljudno vabijo, da se udeležim skupinske obravnave, in to »zaradi predstavitve poklica vojak oziroma drugih oblik usposabljanja in dela v Slovenski vojski«. Ni možno!? Pa je! Kot da pa to ne bi bilo dovolj, pa je bilo zraven dodano še opozorilo, da če se ne bom upravičeno odzval na vabilo, bodo šteli, da nisem na razpolago za zaposlitev in me bodo prenehali voditi v evidenci brezposelnih. Beri: zaradi tega bi takoj izgubil denarno pomoč!

»Up to Camden where the cold North wind blows«

V Londonu se vsako leto na podzemni poškoduje 53 ljudi, ker ne upoštevajo tistega znanega nasveta: »mind the gap«. Zanimivo je opazovati ljudi na podzemni, kako hitijo, kako jih znervira, ko kdo od še nenaučenih turistov ne upošteva pravila, da se moraš na pomičnih stopnicah držati na desni strani. Tisti, ki se jim mudi in ki imajo za razliko od zmedenih turistov vse postaje in prestopanja naštudirane, seveda norijo po levi. Med vožnjo s podzemno jih veliko prebira dva zastonjska dnevnika, ki jih delijo na vhodih/izhodih, drugi strmijo predse ali pa poslušajo svoje iPode. Ko sem jih tako malo opazoval in analiziral, sem se kdaj skušal postaviti v njihovo kožo, zanimalo me je, kako bi jaz preživljal vsakodnevno rutino, ki lahko traja tudi po več kot štirideset minut, če bi delal v Londonu. Ker večina ne opazuje in gleda ostalih sopotnikov, predvidevam, da so se tega naveličali že kaj kmalu (za sebe bi rekel, da je možno, da se ne bi nikoli), se mi je zdelo kar najbolj verjetno, da bi posnemal tiste s slušalkami mp3 predvajalnikov v ušesih. Predslužbena doza glasbe bi bila kar primerna. Še posebej, ker sta oba zastonjska dnevnika polna stvari, brez katerih bi lahko shajali vsi, ki se prištevajo med normalne. Zapravljanje časa in nepotrebna poraba energije za članke o Lindsay Lohan in o tem, kako je Paris Hilton zamenjala »svoj« hotel za nekega drugega, ki je veliko bolj hip za ljudi njenih let in navad. Prav zgroziš se lahko, ko pomisliš, koliko dreves pade za take anomalije sodobne družbe. Za konec odstavka še en statistični ocvirek: vsako leto beležijo 180 napadov na zaposleno osebje podzemne.

Dvanajstdnevni post

Da bom bolj natančen: dvanajst dni brez interneta, z majhno izjemo, ko sem vmes enkrat samkrat pogledal mejl pri neki Avstralki, ki je bila naša cimra v londonskem hostlu in je imela lap top. Niti ni bilo tako grozno, če povem po pravici, niti nisem kaj preveč razmišljal o tem, a vendar je bilo danes treba pregledati kar precej pošte, prebrati kar nekaj postov na določenih forumih, za kakšno obsežnejše pisanje pa je zmanjkalo časa. Sem pa pomislil, da bi si lahko kdo glede na naslov te objave mislil, da gre za tisti drugi post, »ko pač ne ješ«. In takoj nato mi je v glavo šinila še ena misel oziroma vprašanje: bi bilo večini ljudi, ki dandanes vsakodnevno jaše valove medmrežja, lažje dvanajst dni zdržati le ob vodi (in seveda brez hrane) kot brez dostopa do interneta?!

»The devil moon took me out of Soho«

Jutri, nekje takrat, ko se bo večina avtomobilske pločevine valila mimo Brnika domov v Kranj (to so tisti, ki slovenski nacionalni šport št. 2 – izmikanje cestninam – na tem področju prakticirajo tako, da gredo na izvoz Vodice, ker bi sicer plačali cestnino na Torovem), bomo jaz, moja draga in kolega iz Postojne leteli v London (ja, pravilno ste domnevali, iz Brnika letimo). Teden Londona, teden Banksyjevih umetnin, teden pohajanj po Camden Townu. Vmes še dva super koncerta, spoznavanje ljudi in nabiranje kilometrov po londonskih ulicah. Sigurno svoj lonček pristavijo še nenačrtovane stvari, za katere pa bi se lahko trdilo, da so tako ali tako načrtovane, ker jih na podobnih potovanjih … načrtuješ. Razumi, kdor more. Kakor koli, takoj potem, ko pridem iz Londona, pa pride na vrsto Liffe (Ljubljanski mednarodni filmski festival) in ogled devetih filmov, ki se bodo vrteli v okviru tega filmskega festivala, ki ga obiščem vsako leto. Letos si bom ogledal devet filmov, kar je največ do sedaj.

Zadnje dni sem imel res malo časa, sem mislil, da bom lahko objavil vsaj dva bloga in napisal še dve recenziji za dva pred kratkim izdana albuma, ampak žal ni šlo. Še tisto malo upanja, ki sem ga imel, da bi lahko danes, v četrtek, kaj napisal oziroma dokončal, pa mi je ubil včerajšnji dogodek, ko sem naredil eno največjih bedarij – v avto sem si pomotoma zaklenil ključe (od avtomobila, da ne bo pomote). Tudi to se zgodi, ampak jezen sem bil predvsem zaradi tega, ker sem do sedaj zmeraj pazil, da do česa podobnega ne bi prišlo (vedno preveri, če imaš ključe v hlačnem žepu, ko zapiraš prtljažnik!). Kasneje in čez noč, pa vse tja, dokler ni kot rešitelj po njega prišel moj oče, me je bilo še malo strah, da mi ne bi v avto, ki je poziral blizu Orto bara, vdrli in ven vzeli stvari, ki sem jih imel v prtljažniku. Dejansko bi mi ga lahko celo odpeljali! Zabavno, a ne?! Avto je sedaj doma na toplem in lepo sem mu obljubil, da ga podobnim stresom ne podvržem nikoli več. Takoj je zraven dodal še svoj amandma: en teden se ne bi nikamor premaknil. Bo šlo, bo šlo … Amandma sprejet.

Mi smo za ta rdeče!

Z družino smo v torek, 31. oktobra, zjutraj odšli peš na pokopališče, kjer je pokopan ata Ivo. 31. oktober in 1. november sta dneva, ko je promoviranje zlaganosti na višku in ko vsi tisti, ki se celo leto ne približajo grobovom, ki v enem dnevu spremenijo celostno podobo, pridejo na račun s svojim razkazovanjem krznenih plaščev in smešnih kravat. Na račun pridejo tudi prodajalci sveč in rož in frizerke. Pa še kdo. Jaz se tem procesijam raje izognem, ker se mi res ne zdi potrebno, da bi ti neka avtoriteta v podobi višje instance, institucije ali pa države določala, kdaj, na kateri dan, se je treba spominjati tistih, ki jih ni več – v fizičnem smislu seveda – med nami. Tako sem to torkovo dopoldne izkoristil predvsem kot sprehod z najbližjimi. Lep sprehod po še zadnjem res toplem dnevu naravnost čudovitega oktobra. In slikal našega Vidija (moj nečak), ki zna na pamet vse kratke fore, take za vmes, našega ata Ivota, starega partizana, ki ga že tri leta ni več med nami.