Sem študent politologije, ki je že brez statusa in ki mora le še dokončati diplomsko nalogo. Upam, da zaradi tega bloga ne bo trpela. Malo bo, ampak tako pač je dandanes z našimi predragimi diplomskami. Če so židovski fundamentalisti že prej, ker jim pač prav tako nisem namenjal takšne pomembnosti, kot bi jim moral, tarnali, bodo sedaj še malo bolj. Itak je do prihoda mesije še daleč. Ta bivši študent se je zdaj spravil na net, si vzel par minut odmora med poslušanjem Defiance, Ohio in None More Black, in se odločil, da začne razgaljati svoje poglede na svet, ki se razteza od kavča v topli in s soncem obsijani dnevni sobi do tudi v poletnem času mrzle kleti, kjer kraljuje novi kralj kraljev računalnik, od popoldanskega teka do večernega posedanja na Metelkovi, od jutranjega prebiranja sedaj že uravnoteženega dnevnika do dopoldanskega šviganja po ulicah Celja ter večernega obiska dunajskega koncerta. Nekje vmes je še Kranj, vedno so vmes Trojane, okej, zdaj ne več toliko, ker se tam pečenih krofov nikoli nisem preveč veselil. Prej obratno.
Blog bo oziroma je od trenutka, ko to berete (oziroma ko ste zanj zvedeli od vašega lokalnega obveščevalca), v slovenskem jeziku. Težko verjeti, da bo se bo tukaj znašel kakšen zapis v moderni latinščini. Mogoče le v obliki kakšnega daljšega citata, ki ga zaradi njegove zgovornosti ne bi bilo lepo mrcvariti s povzemanjem, ampak to bo prej izjema. Pa naj že kar takoj povem, da se nisem odločil za naš jezik, ker naj bi se s tem poskušal dobrikati raznim zlaganim idejam poudarjanja slovenskosti, ki naj bi jo bilo za vsako ceno treba braniti. Pa četudi z bejzbol kiji. Razlog je predvsem v tem, da mi bo tako najlažje izraziti moja občutja, mnenja in majhna natvezanja, ki bi mi jih moja angleščina, ki je sicer sploh ne bi mogel označiti kot slabe, pohapsala za zajtrk, tak ne ravno polnovreden zajtrk. Naš jezik se mi zdi lep, še posebej zaradi dvojine, ki je pri tujcih – in to niso tisti ljudje, ki nič ne delajo in nam hkrati tudi kradejo službe (in obratno!) – pogrešana. Še posebej je »pogrešana«, ko dva človeka rabita »tisti svoj mir«, ampak ga za vraga ne dobita, ker je zmeraj še nekdo tretji prisoten. Kot da bi imeli tihi nadzor že vkorporiran.
Lahko mirno spite in pridete na ta moj blog le, kadar vam vaš notranji glas pove, da je tukaj objavljenega nekaj novega. Če po pravici povem, mislim, da se ne bom preveč naprezal, kar se tiče rednega objavljanja prispevkov, pa tudi, če si takole na hitro prerokujem, v iskanje drugih sorodnih in manj sorodnih duš »blogerske skupnosti« ne bom vložil preveč svojega časa. Bog ne daj, da bi vsak dan skozi celo leto objavil nekaj novega, možno je sicer, da bosta kdaj ena za drugo »padli« dve objavi, ampak bo prej držalo, da je več možnosti, da bo kdaj pripeljalo do tega, da ne bo zaslediti nič novega tudi po dva tedna. Mislim, da bi bilo krivično do prijateljice hrbtenice, da jo – zaradi posedanja pred zlim računalnikom na krivoverskemu stolu – ukrivimo do tiste skrajnosti, ki se kot muza ponuja disidentskim umetnikom, ki s to zaključeno formo priklanjanja Avtoriteti in Oblasti, nato zaslovijo v krogu ostalih neposlušnih in trgovcev z »neposlušnim blagom«.
Začetne usmeritve nikakor ni. Upam, da se nisem zajebal z naslovi kategorij! Ena od tem, ki bodo obdelane, bo gotovo glasba in ves trušč in upor (pa tudi kvaziupor), ki ga ta prinese s seboj. O tem sem nalopatal že kar nekaj prispevkov, pa naj bodo to recenzije, vtisi s koncertov in intervjuji, ki jih najdete na Kanonfutru. Ta slednji je spletni punk rock fanzin, ki smo ga ustvarili skupaj s prijatelji. Zna biti, da bo kakšen prispevek s tega spletnega fanzina pristal tudi tukaj. Drugih tem bo tudi kar nekaj, predvsem v obliki opažanja družbe, poskusa opisa politike v širšem smislu, seciranja manipulacij karnivorov, norčevanja iz izložbenih lutk popkulture, ki iztegujejo in držijo roko v sieg heil pozdrav, in tako naprej. Kot sem rekel, začetne usmeritve ni. Lahko, da bom že čez pol leta, če bom sploh še pisal takrat, ne vem, objavljal prispevke samo še o svojih dveh nečakih in učenju hokeja in minipobalinstva.
lep pozdrav, na še veliko objav in živih krav!
sosed iz blogspota