Robert Schmidt, Flogging Molly (intervju)

Flogging Molly so eno najvidnejših imen punk rock godbe, saj so še posebej prepričljivi s svojo mešanico punk rocka in irske tradicionalne glasbe. Sedmerica, ki prihaja iz Los Angelesa, to prepričljivost še dodatno potrdi v svojih živih nastopih, s pomočjo katerih so prepričali že marsikoga. Pred koncertom v dunajski Areni si je za mene čas vzel Robert Schmidt, sicer zadolžen za igranje mandoline, mandole, banja in bazukija.

Bouncing Souls – The Gold Record

Brez pretiravanja lahko zapišem, da so Bouncing Souls izdali eno svojih najboljših plošč, če ne celo najboljšo. Tudi brez pretiravnja lahko zapišem, da bo The Gold Record ob inventuri na koncu leta nekje med najbolj omenjanimi v kategoriji odličnih izdelkov. Čeprav bi se lahko reklo, da je naslov plošče malo vzvišeno zastavljen in da s tem plošča kar kliče k raztrganju, ki bi bilo naprimerno manjše, če bi bil naslov drugačen. Ampak plošča je daleč od tega, da bi jo bilo raztrgati, tako da tudi naslov ostane ne-negativno komentiran, saj se nedvomno poda k odličnemu izdelku.

Flogging Molly – Whiskey On A Sunday

Ponavadi je dandanes tako, da bendi med posameznimi albumi izdajajo razne bolj ali manj kvalitetne DVD-je. Tako za vmes. Tudi Flogging Molly niso izjema. Na police so pripeljali DVD z naslovom Whiskey On A Sunday, ki nosi istoimenski dokumentarec, ki je nastal pod taktirko Jima Dziure. Le-ta je za portret skupine uporabil posnetke iz obdobja dveh let in z odrov in prizorišč sedmih različnih držav. Za uvod v dokumentarec nas režiser popelje na predvečer skupininega nastopa na festivalu Winterhur v Švici, kjer lahko vidimo rahlo zaskrbljenost pevca Dava Kinga, ki ni prepričan, če so organizatorji predvideli, da Flogging Molly niso navaden tradicionalen irski bend, ampak da so bolj pod vplivom viž, ki izhajajo z zelenega otoka, oziroma da iz njih črpajo svoj navdih. Skrbi ga, kako bo zadeva sploh stekla. Že naslednji posnetki pa pokažejo, da je bila ta skepsa odveč in da bo to še eden od tistih klasičnih koncertov, ko publika dobesedno nori skozi celoten koncert. Tukaj to še posebej pride do izraza, saj ni vmesne pregrade, tako da je kontakt popoln, celo preveč – Bridget Reagan, ki sicer igra violino in piščal, dobi slednjo dobesedno »v gobec«, isto je s frontmenom Kingom, ki prav tako dobi »na gobec« od mikrofona, ki ga premikajo in butajo ponoreli feni. A po koncertu je vse to pozabljeno, saj po njihovem tudi to daje čar živim nastopom.