Golliwog – More Than Meets DIY

Nekje na zečetku tega leta je slovenska punk rock scena postala bogatejša za še eno ploščo, ki je izdelek četverca Golliwog iz Ribnice. Bend, ki obratuje že kar dolgo, smo si zapomnili po njihovem d.i.y. prvencu z nadvse originalnim naslovom Gandhi Fans Against Gun Defence, ki je bil izdan že daljnega leta 2001. Na novem albumu je osemnajst drvečih avtorskih komadov, ki jih Golliwog ponudijo v klasičnem punk rock/hardcoru, ki dokaj odkrito koketira s kalifornijsko šolo, nofxovskimi kitarami in prepletanjem le-teh ter značilnimi strukturami komadov, sem pa tja pa uvozijo tudi malo trše zvoke. Komade – uvode v le-te ali pa kar tako vmes – velikokrat prelomijo s prehodi in ustavljanji. Lahko pa so komadi zasnovani tudi tako, da se končajo nepričakovano, odrezavo hitro. Vse skupaj pa začinijo še z dodatki v obliki zavijajočih siren oziroma iz raznih medijev iztrganih klipov.

The Lawrence Arms – Oh! Calcutta!

Malo manj kot tri leta je rabil ta čikaški trojec, ki išče svoje navdihe na dnu kozarcev, v knjigah, poeziji in še kje, za izdajo prve studijske plošče po The Greatest Story Ever Told. Na novem albumu je dvanajst pesmi (plus bonus pesem), od katerih bi za prvih enajst veljalo zatrditi, da poslušalcu skoraj ne dopuščajo lagodnega poslušanja in predaha, vsaj ne v takšni meri, kot smo ga bili vajeni najti v določenih pesmih s prejšnjih plošč. S tem imam v mislih predvsem tiste, ki jih poje Chris Hennessy, katerega vokal predstavlja umirjenost napram drugemu vokalu, ki ga je s svojo značilno vokalno interpretacijo besed basist Brendan Kelly ustvaril kot trademark.

Far From Finished and Left Alone – split

Prvi štirje komadi na tem splitu, ki ga je meseca maja letos izdala založba Do Tell, pripadajo bostonskim Far From Finished, ki s prvim od teh, Bastard’s Way, simbolično nadaljujejo tam, kjer so končali s svojim prvencem Eastside Of Nowhere. Ta komad je zadnji na prvem albumu in je v akustični izvedbi, tokrat pa ga predstavijo v hitrejši in z električnimi kitarami podprti verziji. Tudi tokrat ne odstopajo od svoje prešnje forme, tako v zvokovnem smislu kot tudi lirično, kjer predstavljajo svoja nagovarjanja k pokončni drži in vstrajanju, da je treba udariti nazaj in podobno.

V delokrog njihove verzije street panka, ki ga dopolnjujeta všečen pevčev vokal, ki res da (lahko) asociira na vokal kakšnega drugega bostonskega benda, in spevni refreni (opazno tudi na prejšnji plošči), pa za konec svojega dela pripeljejo še priredbo Radio Radio Elvisa Costella, ki je pankerski ligi ostal večinoma neopažen. Far From Finished imajo kar nekaj potenciala – vse, ki ne bodo ostali ravnodušni ob teh štirih pesmih, je treba obvezno napotiti k njihovemu prvencu – nekaj jim ga daje, roko na srce, tudi geografsko poreklo.

Naslednjo polovico zasedajo Left Alone, ki prihajo iz Kalifornije, igrajo pa že deset let. Že s prvim komadom 9 To 5 nakažejo, zakaj so pristali na Hellcat Records – zvenijo namreč, kot da bi se preveč družili s Timom Armstrongom oziroma še bolje, kot da bi ga preveč zavzeto opazovali in poslušali. Pri 9 To 5 je opazen tisti »demovski« zvok bobnov, na kakšnem delu zeva nedodelanost. Drugi komad Something New je ska komad s trobili, ki bi ga lahko opisali kot speven rancidovski/Operation Ivy komad s Timom na vokalu. Manjkajo samo vespe! Zadnje dva sta dokaj hitra, zaključni je priredba od The Smiths Panic, ki pa (tudi) zaradi ne prav posrečenega zvoka snare bobna ne izpadeta preveč posebno in inovativno.